“Svi smo mi gospodari sveta tu negde s dvadeset i šest.”
- Đorđe Balašević

Berem svoj dnevnik iz mladosti. Jokam, ko mencam plasti čebule pol mlajšega sebe.

Toliko zmede, impulzivnosti, kreganj, neiskrenosti, lažne prepričanosti, iskanja poti, ki je ni. A tudi toliko radovednosti, odkrivanja, doživetij, potovanj, odnosov, pogovorov, ustvarjalnosti, srečnih naključij.

Takrat sem se kar lotil zadev, ki jih nisem znal in se jih pač naučil. No, vse prevečkrat sem se tudi izmikal in delo opravil napol ali zavlačeval. Recimo takrat, ko mi kakšno delo res ni dišalo. In še posebej takrat, ko so mi glavo mešali hormoni. Fajn dela sem opravljal z veseljem, pa vendar me je tudi takrat sanjarjenje hitro odpeljalo v neke svoje svetove. Pa kako hitro sem bil prepričan, da nekaj že obvladam, in se spravil o tem pametovat drugim!

Neverjetno se mi zdi, koliko časa smo si takrat vzeli za pogovore, igro, branje, šport, učenje ... Seveda smo tudi delali, zaslužili tistega jurja mark na mesec, potem pa smo res veliko časa vzeli za druženje.

Vmes se v dnevniku najde tudi kakšna naivna, a luštna pesem. Recimo ena dolga, zapisana v rimah, ki sem jo napisal punci, da se ji opravičim, ker sem jo prizadel. Pa sem jo še bolj zmedel, ker so besede zvenele tako toplo, jaz pa ob tem visel kot kakšna ledena sveča. Meni se je zdelo, da sem bil le v zadregi in zadržan. Solze so mi tekle, ko sva pesem še enkrat brala skupaj. Pa me je vprašala, ali sem tudi bivši kdaj tako napisal pesem. Odvrnil se, seveda! Njeno ljubosumje je v hipu obarvala pikrost: “Aha, potem je to zate rutina?”

U, je zabolelo! Da se razumemo, nič manj ni bolelo nje, ko sem bil jaz sam do nje premalo pozoren, hladen, ko sem jo ignoriral in je nisem znal pohvaliti ali ji preprosto reči: “Rad te imam,” ali “Kako si danes sijoča.” Glumil sem neko moško avtoriteto in ji filozofiral o tem in tistem, zazrt v neke kvazi duhovne višave.

Ampak hotel sem se tudi učiti, se spremeniti. Delal sem na odnosu, a je trajalo, da se kaj res premakne ... Kako čudno je to, da se partnerskega odnosa, ki ga načrtujemo za vse življenje, skoraj vedno priučimo s prakso, na suho, in z bore malo predpriprav, teorije, kakovostne podpore.

V dnevnik sem zapisal, da se mi zdiva kot dve vrtnici, ki druga drugo drgneta s trnovimi vejami, namesto da bi se božali s cvetnimi lističi. Potem sem se spet zafilozofiral, njo psihoanaliziral v svoji lastni glavi, sebe pa poskušal razumeti z distance, ki je nisem bil zmožen.

Zdaj to distanco imam in si po eni strani mislim: “Oh, ko bi lahko mlademu Nari poročal o vsem, kar zdaj vem!” ampak po drugi strani zmajujem z glavo: “Moral je skozi te šole, tako je bilo edino prav. Poleg tega niti ne bi bil zmožen slišati in razumeti tvojih sedanjih besed.”

Oh, kako sočustvujem v tem trenutku z vsemi mladimi, ki v tem trenutku sredi svojih dvajsetih stopicljajo v megli in se lovijo na negotovih tirnicah usode!

Na jok mi gre, ker sem v dnevnik zapisal toliko bolečih izkušenj in še bolj zato, ker sem na premnoge povsem pozabil.

Razgaljujoče je takšno branje! Ponižujoče tudi. Če sem bil takrat tako prekleto tumast in zlagan, mar ne bom čez 26 let ob branju svojih današnjih zapisov misli enako o sedanjem sebi?

Ja, počutim se zlagano. Tolikokrat se v dnevniku pritožujem nad neučinkovitostjo in tratenjem časa, da mi točno to bode v oči tudi v sedanjosti, ko ob polnoči premlevam svoje vzpone in padce in mi družbo delajo le črički. Kako neki sem končal sam v gozdu, se sprašujem. Takrat je bilo toliko ljudi okrog mene!

V sedanji samoti je manj problemov, v tem smislu se nič ne pritožujem. Po družbo si grem, ko mi zapaše. Očitno zdaj to potrebujem. Ampak ali sem morda zbežal pred problemi prehitro, vrgel puško v koruzo kot slabič, namesto da bi vztrajal čez goreče izzive. Saj problemi niso nič drugega kot uganke, in ko jih rešujemo, se učimo in rastemo.

Ni naključje, da me je prav nocoj poklical mlajši jaz, da se primerjam z njim. Ne da mi spati, a me tudi zdravi, ko me v izolaciji od sveta še glasneje nagovarja.

Še ena misel iz dnevnika: “Če bi vedno ostajali sami, se ne bi imeli s kom primerjati.”

Šestindvajsetletni Nara je bil povsem drug človek. Še enkrat toliko let kasneje je za njim marsikaj, ampak še vedno je zmeden, neodločen, neučinkovit, negotov, pogosto v zadregi, družbeno okoren, melanholičen in včasih depresiven. Pa še vedno preveč filozofira. Na površini je lahko videti samozavesten, veseljaški, šaljiv, lahko da zveni premišljeno, globoko, celo modro ... ampak vedite, da je pod vsakim klicajem, s katerim se oglasi v svet, na desetine vprašajev, ki jih je prej premlel.

Pred 26 leti je mladi Nara šele začenjal pisati, pravzaprav še ničesar ni objavil, a se mu je že takrat v dnevnik (v povezavi z izbirami, takratno skupnostjo in odmiku, ki je se nakazoval) zapisalo tole:

“Vsak, ki se spametuje in se razumno ukvarja z duhovnim življenjem, je zelo srečna duša. Živel sem med temi ljudmi, sprejel njihove vrednote, njihove norme, njihov način razmišljanja. Nekaj ​​je bilo dobrih, nekaj slabih, zdaj pa moram ločiti zrnje od plev. Ni tako enostavno. Potreboval bom kar nekaj časa, da to dobro opravim. Ampak imam ga veliko, vsaj zdi se tako, in če ne, še vedno ni nič izgubljeno. Upam le, da bo kdo iz tega, kar sem do zdaj napisal, naredil kaj koristnega, če ne nepričakovano odnese.”

Hvala, mladi Nara, da si vztrajal in da te ni “odneslo”! Starejši Nara, ki tole pravkar piše, se ti mora zahvaliti za vsak premik in vsako odločitev prej in potem.

Videti je, kot da te je vodila božja roka, čeprav si počel toliko trčenega, čudaškega, zmešanega, zmedenega, bil si tolikokrat zaveden, zlagan, naiven, ranjen, izkoriščen ... zdaj se zdi vse očitno in tvoja zgodba je kot na dlani, ker si jo sam tako pisal.

Tu moram navesti enega svojih priljubljenih citatov (Milana Kundere): “Človek hodi v megli. Ko pa se ozre nazaj, da bi sodil ljudi iz preteklosti, na njihovi poti ne vidi megle. Iz sedanjosti, ki je bila njihova daljna prihodnost, se mu zdi njihova pot popolnoma jasna, dobra vidljivost ves čas. Če se ozre nazaj, vidi pot, vidi ljudi, ki hodijo naprej, vidi njihove napake, ne vidi pa megle.”

Hvala, mladi Nara, za občasne genialne prebliske, tisoče strani zapisov in prevodov, ki niso nikogar bolj obogatili kot prav mene. Hvala, da si se brezglavo odpravil na marsikakšno pustolovščino in se v neznanih svetovih znašel sproti, se nekega dne kar sezul, odvrgel zobno ščetkico, mizo, stol ... in kar zaupal, da bo vse v redu. Norec!

Danes, ko te gledam zavitega v meglo, se ti moram zahvaliti prav za izgubljenost, ki bolj kot karkoli drugega zaznamuje mojo dušo. Moja duša je najbolj čudaška v tem, da je brez doma, po katerem naj bi, kot nas učijo mitska izročila, hrepenela in se tja hotela vrniti. Moja duša tava in vedno bo, ker je veter njen dom. Iskanje je moja večna usoda, ki se nikoli ne konča. In vse je v redu.

Čez 26 let, ko bom tole bral (če me slučajno do takrat ne odnese), se bom nasmihal: “O, kako naiven je bil mlajši Nara! Jasno, saj vendar ni mogel vedeti, kaj vse ga še čaka.” 26 let je prekleto dolga doba. En sam utrip metuljevih kril lahko mojo usodo zasuče v nikoli prej slutene smeri.

Pisal bi lahko še in še, materiala je na pretek, ampak za članek je to že več kot dovolj. Hkrati mi v malih možganih žgečka, da napišem ljubezenski memoar. Ženske avtorice takšne memoarje objavljajo veliko pogumneje kot moški, bo treba prebiti led. Kaj pravite?

V moji sobici je najdaljša dimenzija višina. Najdaljši predmet je vrvica za perilo med vogaloma. Med vogaloma, da sploh lahko kaj obesim na njo. Ko zaprem eno oko, se vogal in vrvica sploščita v križ, na katerega je pribita moja domišljija. Tri krila ventilatorja mirujejo pod stropom kot jutri in včeraj in danes. Pod motno neonsko svetlobo so ozke umazane rjuhe videti še bolj sive. Celo bolj sive kot zlizan omet. Še sreča, da zdaj zatiskam oči, lahkotno dremam in ne vidim tesnobne sivine. Plujem pod jutranjim soncem in nebesno modrino po zelenih krošnjah, valovečih v toplem južnem vetru. Za zaprtimi očmi se dimenzije udinjajo hrepenenju duše po življenju, ki tudi proti moji volji vre iz globine in včasih celo sprejme kak moj režijski poseg, priznam pa, da redko. Morda zato, ker je zunanji svet preploščat, da bi duša v njem našla dom. Torej ga išče tam, kjer ga lahko.

Predrami me avant vu. Na vlaku nekje v Indiji pišem: »Torej ga išče tam, kjer ...«, se zamislim, preden zapišem »ga«, in tuhtam, ali je v tem stavku sploh potreben ... Taka nekajsekundna prekrivanja včeraj in jutri v izvenčasnem dinamičnem zdaj, enkrat z uvidom v preteklost, drugič v prihodnost, so me neštetokrat prebujala in osupljala, nisem pa jih mogel prijeti ali jim uiti. Pravzaprav so mi sledila še vztrajneje, kadar sem pred njimi bežal, ko pa sem jih hotel uloviti, so izpuhtela kot kafra. Pojav »že videnega« ali déjà vu ni nič novega, o prekognitivnem občutku »nečesa, kar še bo videno« pa sem veliko razmišljal že kot otrok, toda pojasniti mi ga ni znal nihče, knjige so prav tako molčale, zato sem mu kar rekel avant vu in se o njem raje nisem pogovarjal z nikomer. Večkrat ko sem ga doživel, bolj je čas izgubljal status neupogljivosti. Uvidi v prihodnost so postajali vse bolj živi, manjkala mi je le še moč zavestnega vpliva na dogodke, pa bi lahko soustvarjal lepši svet. Žal iz uvidov nisem mogel izločiti usodnosti. Tudi če sem si avant vu dobro zapomnil, se mi je počasi le izmuznil iz glave in nazadnje vstal iz nič, ko sem najmanj pričakoval; tudi če sem se déjà vuja zavedel na samem začetku in ga v naslednjih sekundah poskusil spremeniti, da bi se vsaj malo ločil od avant vuja, je vendarle stekel po svoje, jaz pa sem nemočno spremljal dogodke, celo besede iz lastnih ust, besede, ki jih je namesto mene izbirala neka nevidna sila. Čeprav sem vedel, kaj je izbrala, čeprav sem se pripravil reči nekaj drugega, sem nazadnje podlegel notranjemu nareku. Potem me je obšel val svinčeno težkih vprašanj s preprostim skupnim imenovalcem – kaj če temu nareku sledim tudi sicer, štiriindvajset ur dnevno, zmotno misleč, da vedno odločam o vsem?

Vlak proti Džajpurju je še bolj siv kot moja sobica v Kolkati, ima pa vsaj okna in po tri ventilatorje na oddelek. Toda puščoba Radžasthana duše ne privlači. Tudi to ni njen dom, niti za hrepenenje iz globin, niti za režijo po višji modrosti. V puščavi vidim poraz človeške pameti, saj človek ni za smrt, temveč za življenje. Opazujem starca na sosednjem sedežu, kako sklene dlani ob vsakem kamnitem svetišču v daljavi, mimo katerega se peljemo, rahlo prikloni glavo in odmomlja molitev. Občutek imam, da se klanja puščavi, da v sebi utrjuje pečat smrti, govorice duše pa že dolgo ne sliši več, kaj šele, da bi jo razumel. Kako naj potem dojame, da puščava ni delo usode, ampak zatajenih sanj gluhoneme, slepe duše, od rojstva bivajoče med tremi daljicami povsod enakih celic za duha. V prav takih celicah smo sredi ploščate monotonije začeli sovražiti življenje, da bi ljubili »boga«. Nietzsche se je zmotil – naš bog ni mrtev, naš bog je smrt. Necros je čaščen, ljubljen, občudovan, prisoten v vsakem gibu človeka. Celo jemo ga, živimo v njem, plačujemo z njim, se na njem vozimo ... v civilizaciji nekrofilije, nekrofagije, nekrokracije. Ko pogledam naokrog, se mi ne zdi, da sem pretirano črnogled.

Ob mojih natikačih na bangalorski ulici je rjasta kletka iz tistih grdih jeklenih palic, ki jih uporabljajo v gradbeništvu, da varuje droben grm pred tacanjem in žvečenjem. Vse, kar gre, je grožnja – pešec, vozilo, žival. Ob pločniku se ustavi starinski avto, izpušni plini in prah ovijejo ograjico. Brneče železje ne zna videti teh nekaj vejic in lističev. Vidim pa, da ljudem ni vseeno za zelenje ob ulici, saj delavec trideset metrov niže pridno barva prav tako rjasto ograjico, pod katero je podoben grmiček, a povsem gol. No, bo pa vsaj kletka lepo zelena. Povsem enaki so človeški rezervati, v katerih je danes »zaščiteno« vse, kar zares živi, nič več samo Indijanci. Naše blazinice in podplati se dotikajo življenja šele podvojeni, nadgrajeni, varni; roka, rokavica, noga, nogavica, čevelj ... vsak ud s svojo masko, vsako čutilo z elektronskim tipalom, ki posnetek življenja prenese v škatlico. Tudi bog je postal smrt šele, ko smo ga zaprli v škatlico, imenovano tempelj, cerkev, sveta knjiga. Tri daljice celice za duha so izgubile višino, ostali sta le še prekrižani črti, simbol civilizacije umiranja, linearnosti napredka in zavesti, egocentrizma. Znanost negotovo zatiska eno oko in reducira trodimenzionalno vesolje na tlorise in narise, da bi ga laže konceptualizirala. Razvoj človeštva meri v okviru dvodimenzionalnih modelov, ki jih lahko skicira na papir ali računalniški monitor. Toda dinamika življenja se začne šele pri treh prostorskih dimenzijah. Znanstveni razvoj torej ni nič drugega kot razvoj degradirane zavesti v dimenzijah brez življenja.

Že dolgo me mika vstopiti v svet vedskih matematikov, ki so dobro vedeli, da so ljudje nagnjeni k degradaciji zavesti v vse manj dimenzij, zato so študente matematike že od prvih dni učili večdimenzionalnega nadčasovnega dojemanja sebe in sveta. Temeljni medij učenja je bila meditacija, s katero so prestopili okvir treh dimenzij in se v duhu gibali po štiri-, pet-, šestdimenzionalnih prostorih. Tudi sodobni matematiki in fiziki morajo priznati, da do znanstvenih dognanj ne prihajajo več z empirijo, ampak s kontemplacijo in meditacijo. Navade in naučene teorije ukleščijo duha v obrazce kot v primeru avant vuja, ki ostaja neprepoznan, ker smo si prepovedali poznati prihodnost. Le vidci in preroki smejo pokukati tja, pa še njih redko jemljemo povsem resno.

Meditacija vedskih matematikov se je začela kot otroška igra s točkami in daljicami ter s povezovanjem osmih vogalov kocke v sedmih potezah na vse možne načine. Kocko omejuje šest kvadratov, umeščenih v tri linearne razsežnosti; hiperkocko omejuje osem kock, definiranih s štirimi ploskovnimi razsežnostmi; petrazsežnostno kocko omejuje deset hiperkock, šestrazsežnostno dvanajst petrazsežnostnih itn. Hiperkock ni mogoče vizualizirati z običajnim mišljenjem, »vanje« vodi izključno meditacija, podkrepljena z vadbo joge in dihanja, s katerimi se študent lahko zave konkretne linearnosti, ploskovnosti, prostorskosti, hiperprostorskosti itn. svojega telesa in duha v odnosu do naravnega, živega okolja. Le to okolje je zadosti velika rjuha, da je nanjo mogoče projicirati večrazsežnostne objekte in pojave, ko je človeški duh dovolj širok, da jih sploh lahko zazna. Simbol tega širjenja je tako imenovano odpiranje tretjega očesa. Kakor nam dve očesi omogočata zaznavanje globine na dveh slikah trodimenzionalnega sveta, naj bi nam tretje oko, celo kot namišljeni senzor, omogočalo zaznavanje še ene dimenzije več, saj lahko le na podlagi treh slik, sočasno hologramsko projiciranih na platno zavesti, sestavimo štirirazsežnostno podobo, dve sliki sta za kaj takega premalo.

Odpiranje očesa več vodi v več življenja, zatiskanje enega očesa naravno prinaša krnenje duha. Z ožanjem prostora pa se oža tudi čas, linearnost postane tog božji imperativ, posebej če je še tisto eno odprto oko opremljeno s polarnim barvnim filtrom predsodkov in dogem. Takrat sedanjost izgine pod željami in skrbmi, ki človeško zavest razpnejo med včeraj in jutri in jo tam priklenejo v navade. Moja vrvica za perilo potrebuje dva žeblja, da mi lahko služi; brez linearnih včeraj in jutri zdaj nima opore, ostane samo negotova meglica, lebdeča visoko pod zvezdami, neulovljiva, neuporabna, na njo ne morem ničesar obesiti, ne živega ne mrtvega.

V moji sobici smo edino življenje jaz, načeta lubenica, droben kuščar, mušica, ščurek in komar. Mušica kroži nad lubenico, komar nad menoj, ščurek brska za kapljami gnilobe na tleh, kuščar opreza za vsemi tremi, jaz pa k sreči spet plujem po pisanih kulisah sanj. Premočrtna razpetost mojih drobnih sostanovalcev med strah in lakoto se me ne dotika več. Tukaj ni tega sveta. Tukaj slišim besede: »Nagrado prejme ...«, čutim trepljanje, toplo dlan za dlanjo, oči me skelijo od bliskavic. Pogled mi pade na svilen rokav, potem z drobcem prahu odleti do brkatih in bradatih obrazov. Rdeči nos! Nisem ga pozabil. Žogic prav tako ne. V avant vuju jih čas ne more razpeti med včeraj in jutri. Mečem jih, toda zavedam se le tiste, ki leti, nedavno vržena, vsak hip ujeta, stalno tekoča po neotipljivosti Möbiusovega traku. Glasno govorim modre misli, ko žogice letijo. Bliskavice so ponorele ...

Žongliram za zabavo, ker mi diši načeta lubenica, ker je v puščavi oaza, ker so na bradatih obrazih nasmehi. Žongliram z resničnostjo, domišljijo in sanjami, s tremi očesi, tremi žužki, kuščarjem, sabo in vami. Nasmiham se preracionalnim intelektualcem in njim podobnim, ki namrščeni »žonglirajo« le z dvema žogicama. Pa še teh dveh se krčevito oklepajo (brez nasmejanih oči in rdečega nosu, seveda), da jim ne bi ušle v kake neznane dimenzije. Na vsako žogico nalepijo teorijo ali dve in jo oropajo živosti, kajti nič ne more živeti v krčevitem objemu. Tudi besede pisatelja, s katerimi ta žonglira pred bralci, zaživijo šele, ko jih izpusti iz rok, ko stečejo po nadčasni orbiti kot planeti – utečeno svobodne, hkrati predvidljive in vedno nove, povsem jasne, a nepojasnljive. Vse je žongliranje, igranje z gravitacijo, z zakoni vesolja, sprva v razsežnostih smrti, kasneje v čarovniji življenja.

Pravzaprav se tudi matematika začne z mrtvo temeljno dimenzijo, semenom vseh prostorov – točko. Točkovna zavest se razširi v linearno, s katero prva dimenzija dobi smer. Ploskev je razsežnost oblik, v prostoru se začne gibanje, v hiperprostoru misel; za življenje je dovolj prostora šele v pet-, za zavest šele v šestdimenzionalnosti. Če to prevedem v žongliranje, se pri eni žogici začne igra (vrhunska meditacija) s točko, igra z zvijanjem daljic in premic v krivulje. Spuščanje, spremljanje in lovljenje žogice je zametek gibanja in življenja. Dve žogici širita zavest, tri še bolj – z njimi že vzpostavljam razmerja med danes in včeraj in jutri. Pri štirih in petih se linearnost in polarnost razblineta, nehati moram žonglirati z rokami, začeti žogice voditi z intuicijo, z občutkom, zavedanjem nečesa višjega. Rok ne morem pomnožiti, da bi vsaka metala in lovila po eno žogico, lahko pa izurim duha, da upravlja z njimi tudi takrat, ko se jih dlani ne dotikajo, kot da bi jih ves čas vodilo nekaj nevidnih rok.

Ko k prostoru dodajam dimenzije, včeraj danes in jutri dobivajo nove družabnike. Ker življenje terja gibanje, potrebuje tritočkovni čas, v katerem včeraj in jutri kot žeblja dajeta obliko vrvici za perilo, po kateri drsi zdaj – moj pogled. V hiperprostoru se vrvica upogne v elastičen trikotnik, kateremu obliko vdihne rotacija okoli središča v četrti časovni razsežnosti. Takrat čas neha biti tog okvir usodnosti in postane samo po sebi dinamično polje možnosti. Včeraj in danes in jutri se znajdejo v enakovrednem položaju v odnosu do novega središča, h kateremu so pripeti, in večnosti, po kateri se gibljejo. Kdor se ne zaveda središča dinamičnega časa, v katerem so ostale tri dimenzije časa fino uravnovešene, po nepotrebnem iz strahu in skrbi v mladosti bolj obtežuje jutri, v starosti včeraj, vmes kar oba, in zapostavlja danes. Tako dinamiki časa krade ne eno, ampak kar dve razsežnosti. Če ventilatorju odlomim eno krilo, bo izgubil ravnotežje in stabilnost, s tem bom tudi osi odvzel funkcionalnost. Problema ne bom rešil, če odlomim še drugi dve krili ali če potem prvega prilepim nazaj. Zgolj včeraj in jutri sta enako nezadostna za dinamičnost časa kot samo zdaj.

Včasih ljudje po budističnem nauku iščejo pot v brezčasnost z lomljenjem kril ventilatorja, namesto da bi samo uglasili svoj odnos do njih; drugi se po filozofiji monizma in sodobnih religij izgubljajo v enorazsežnostnem »zdaj«. Toda zdaja ni v izničenju včeraj in jutri, kakor brezčasnosti ni v izničenju vseh treh osnovnih časovnih razsežnosti. Samo zdaj je premalo, da bi v njem kaj živelo. Ostal bo plehek, naj se še tako poskuša šopiriti kot mističen, razsvetljen, poduhovljen. Včeraj in jutri golega materializma sta lahko videti brezmadežno uglajena, toda v tej uglajenosti ni duše.

Odkar vemo zase, se čas ni spremenil niti za slamico in če se slučajno je, smo se mi spremenili z njim. Stara indijska modrost pravi, da so ljudje kot oblak, ki ne čuti vetra, ker leti z njim. Zemlja potuje okoli sonca s hitrostjo sto tisoč kilometrov na uro, a te hitrosti ne čutimo, kre potujemo z njo. Enako vse, česar se zavedamo, skupaj z nami nosi čas, zato tega pravzaprav ne moremo izmeriti. Manjka nam možnost zavedanja statične, izvenčasovne točke in drugih primerjalno večjih (hitrejših) oz. manjših (počasnejših) časovnih prostorov. Še določanje razmerij med relativnimi pokrivanji pri gibanju nebesnih teles, ki dajejo takt ritmom v naravi, nam je dolga stoletja delalo preglavice. S sledmi teh preglavic je prerešetan sodobni koledar, pa tudi v urah in minutah vsakdanjika jih ne manjka. Čeprav je čas najstabilnejši steber našega obstoja, je nemogoče reči, kaj dejansko je, nanj nalepiti nedvoumno definicijo. Tudi ko zdaj in včeraj in jutri zavrtimo okoli nove časovne razsežnosti, ostane nedoločljiv, približno tako kot elektron. Avant vu in déjà vu sta hiperžeblja, med katera je razpeta ta razsežnost, ne zares, seveda, ampak subjektivno, znotraj človeške zavesti. Ko se v njej prekrijeta ta os in vrteči se trikotnik, se v mislih pojavi slika treh časov hkrati. Takrat se zgodita déjà vu in avant vu, toda opazimo le prvega, ker smo vajeni poznati le preteklost.

Dokler imamo odprto eno oko premalo, celotne časovne sfere ne moremo zajeti, pa še ko jo zajamemo, ostane le razmazan oblaček, če misli dovolj ne pospešimo, da začnejo slediti hitrosti rotacije. Takrat pridobimo perspektivo gledalca filma, bralca knjige, v kateri si dogodki sledijo po prej začrtanem scenariju, pa vendar imamo možnost skakati naprej in nazaj po prizorih, si jih predvajati hitreje ali počasneje, ustaviti slike in jih analizirati. Linearni čas zadrži vzročno-posledično strukturo, višja perspektiva razprši samo občutek usodnosti te strukture, kar je zanimivo, ker v njej še vedno ne moremo ničesar spremeniti. Kroženje dinamičnega časa pušča spiralno sled, v kateri se vrti naš zdaj. Vrtita pa se tudi včeraj in jutri, po novem predvidljiva, čeprav stalno sveža. Spirale ne moremo spreminjati z neposrednim posegom, obenem pa spreminjanje ni nemogoče, posebej če se okrog tega cilja zbere veliko ljudi. Potem lahko spreminjajo prihodnost in preteklost. Ne s hollywoodskim potovanjem skozi linearni čas, temveč s transcendiranjem linearnosti po stopinjah Einsteina. Času gotovo nikoli ne bomo mogli odvzeti usmerjenosti od včeraj k jutri, tudi v hiperčasu bodo včeraj in danes in jutri tekli v isti smeri, le da se bodo vrteli in bodo na prvi pogled razmazani v eno. Preseganje linearnega časa se bo kazalo v zavedanju temeljnih zakonitosti vzročno-posledične verige, na kateri sloni vesolje kot os na špicah kolesa. Te špice lahko vidimo le, če odpremo eno oko več in se skupaj s časom zavrtimo okoli brezčasnosti. Potem jih lahko rahljamo in zategujemo ter v razsežnosti kolektivne zavesti spreminjamo večnost.

Na trati pod lipo ob vinogradu me zbudijo žarki poletnega sonca, lačnega, ker bo vsak čas kosilo. Za sonce in zame. Zakaj pa ne? Če lahko sedi med listi, bo lahko sedlo tudi za krožnik. Kosilo sicer še ni skuhano, a sem ga že okusil skozi portal v vzročno-posledično nadčasje. Po stari lubenici za zajtrk in žongliranju za malico se za kosilo res prileže nekaj živega iz gozda. Dom sem našel tu, kjer ga lahko. Življenje ni več moj dom le na kulisah sanj, ploščati svet se je razrasel v prej neznane hiperrazsežnosti, kjer se pisateljevanje ne razlikuje od uživanja v večno toplem kosilu, matematičnih meditacij, igrivega metanja pisanih žogic, zrenja skozi umazano okno na indijskem vlaku. Moje bivanje, moj dom je življenje v hiperčasovnem hiperprostoru. Pa še to: moj hiperdom je hiperlep.

Nekrosa opazujem na tujih dvoriščih, na mojem hipervrtu je le še Bios. Častim ga preprosto: dajem mu ves prostor, ki ga potrebuje zase, tu je on gospodar. In zdi se mi, da vlada bolje kot Nekros, saj zna biti le služabnik, nikoli tiran. Žongliram s plodovi, listi in koreninami, ali morda oni žonglirajo z menoj. V zaljubljenosti pogosto pozabimo, kaj je kdo. Biofilija je glavni zakon naše pete razsežnosti, podreja se mu vse. Naša ureditev se imenuje biokracija, vladavina življenja.

Vem, da dvo- in trodimenzionalni umi ne morejo slediti vsem žogobesedam, s katerimi nastopam pred njimi, morda pa duša vendarle lahko začuti dimenzijo življenja, po kateri frčijo. Biofilija je ozkim umom tuja, naj gre za teoretski koncept ali praktično dejavnost, biokracija je še korak dlje. V moji sobici v Kolkati je ni, na vlaku proti Džaipurju je ni, med bradatimi obrazi prav tako ne, vsaj zadosti ne. Neonske luči in bliskavice nikoli ne bodo sonce, temne stene nikoli ne bodo nebo, sive rjuhe ne morejo nositi holograma življenja, ni ga mogoče zares prenesti v škatlico. Le v kraju brez sten lahko žongliram tako, kot si želi duša. Gozd je laboratorij, v katerem lahko spoznam življenje, ne tako, da ga zapiram v škatlice, ampak tako, da ga spustim v neznane dimenzije in poletim skupaj z njim, nošen v vrtincu hiperčasa. Ampak za kaj takega se moram nehati bati svobode, živosti zvezd in oblakov, moram spregledati na več oči, kot si jih priznavam, moram pustiti vrvici za perilo, da najprej služi sebi in šele potem (morda) tudi meni. Dopustiti moram življenju, da vlada (in služi), ne pa ga ploščiti, da bi ga laže stlačil v svoj dvodimenzionalni um in nedomišljene cilje.

Vladavine ljubezni in življenja sodobnik nikoli ne bo povezoval z besedo bio. To bo videl na zavitku (morda) zdravih piškotov in si mislil kaj svojega, včasih dobrega, včasih slabega, ne bo pa je cenil v kratici politične stranke ali govoru predsednika, zvenela mu bo pretenciozno. Dejstvo pa je, da biosa ne moremo marginalizirati v nedogled, da bi obranili stare nekrocentrične navade. Biokracija ni utopično sanjarjenje, ampak neizogibna prihodnost. In preteklost. In sedanjost. Vse druge oblike vladavine so v resnici prepotentno otročje samoslepljenje, neodgovorno, nevedno in lažljivo. Vedno nam vlada življenje, tudi če tega v svojih sploščenih možganih ne zmoremo videti. Politiki, znanstveniki in gospodarstveniki bodo nekoč prav tako začeli odsevati dobri trend prebujanja k življenju, upam pa, da čim manj skozi prizmo neoduhovnosti. Potem ne bodo več brezglavo širili kraljestva mrtvila, raje bodo v življenju iskali domove za naše duše.

Dokler se to ne zgodi, bomo mi biofili, jadralci po petdimenzionalnosti, prisiljeni bivati v oazicah življenja sredi puščave, ki se razteza čez planet. Ko se nas združi dovolj, vem, da bomo lahko z živimi sanjami spreminjali prihodnost in preteklost. Petdimenzionalni svet se bo iz avant vuja spustil na zemljo kot obljubljeno božje kraljestvo in nam vrnil raj – ne po božji volji, ampak z režijo po višji modrosti hrepenenja iz globin. Medtem bodo tisti, ki so razpeti med strah in lakoto, pomagali temnim prerokom graditi temni svet, svetle vizije pa bodo razglašali za utopične, ker zvenijo predobro, ker je spomin na slepilo komunizma še vedno preveč živ v njihovi zavesti. Toda zakaj? Kdo se v puščavi ne razveseli oaze? Prave oaze, ne fatamorgane. Zaradi strahu pred napako se bojimo take dobrote, moderne so le temne in jeklene vizije bodočega sveta. Toda kdo ne bo priznal, da se svežina prižganega ventilatorja ne more primerjati s pišem z oceana?

V moji oazici je najdaljša dimenzija višina – steber dežnih kapelj se izgublja v nizkem temnem oblaku. Najdaljši predmet je veter, v katerem se zibljeta kosa vrvice za perilo. Ko odprem še eno oko, se veter in dež zvrtinčita v spiralo, iz katere se bohotno razrašča moja domišljija. Tri zaplate neba se smejijo nad oblakom kot včerajdanesjutri. Snop svetlobe obarva moker travnik v daljavi še bolj zeleno. Celo bolj zeleno kot košati gozd. Plujem pod jutranjim soncem in nebesno modrino po zelenih krošnjah, valovečih v toplem južnem vetru. Dimenzije se udinjajo hrepenenju duše po življenju, ki tudi proti moji volji vre iz globine in večkrat celo sprejme kak moj režijski poseg, moram reči, da vse pogosteje. Verjetno zato, ker je moj notranji svet prebogat, da bi življenje ostalo ravnodušno. Dom sem našel tam, kjer sem ga lahko. Ne dom, hiperdom.

V petek od 22:11 poklepetam z natakarjem pri šanku restavracije v kampu Menina. Vzel sem si zadnji premor za “hidracijo” pred spanjem. Vprašam, ali se še da dobiti kaj in odvrne, da nam dajo še petnajst minut.

»Res lepe stvari počnete, takih dogodkov bi moralo biti več,« reče.

Zasvetijo se mi oči in z vso iskrenostjo vprašam: »Tako se trudite! Ali vam lahko plačam pijačo?«

»O, ne hvala!« Podviza se na drugo stran šanka, zrine med vidno utrujene sodelavke in mi natoči vrček piva. Z velikim, »Hvala!« mu vrnem nasmeh. Prepustim ga pospravljanju in zadnjim strankam ob mizah po kotih restavracije in se umaknem v temo pomeditirat o res polnem dnevu. Spremljavo mi delajo ritmi banda RANR. Iskreno ga občudujem, ko nosi težo mojega sveta.

Domača naloga narejena!

Katja Verderber je na delavnici le nekaj ur prej iz mene izvabila obljubo, da bom v prihodnjih dneh prav v takih situacijah, kakršno sem opisal, vadil javno nastopanje z lepo projiciranim glasom, obrazno mimiko, govorico telesa in za povrh, seveda, karseda jasnim sporočilom. Zakaj ne bi vadil že isti večer? Z novimi prijatelji … in natakarji … in samo carico Katjo.

Prav vsaka situacija, vsak posameznik, si zasluži mene celega: jasnega, definiranega, s prav tisto »masko«, ki zagotavlja vsem vpletenim, da od tega odnesemo največ. Masko persono (ali po grško prosopon) so igralci v klasičnem grškem gledališču nosili, da je okrepila njihov glas in poudarila značaj lika. Na Katjini delavnici smo si kot maske nadeli duha različnih živali, da smo iz svojega drobovja potegnili pristnost svoje lastne osebnosti, lastne persone. Mene je poklical medarski jazbečar (honey-badger), uradno najmanj ogrožena živalska vrsta na Zemlji. Moja naslednja naloga je bila, da v njegovi koži oddelam sobotni dopoldanski panel v družbi Ljupke Vrteve, Matica Munca in (povezovalke) Mateje Koren (o tem več na koncu).

Pripravil sem se še na dva načina. Intervjujev z Ljupko ni bilo težko najti, saj je bila v zadnjih mesecih precej v medijih kot inženirka leta, Matic pa se na mojem radarju redno prikaže, ko privzdigne glas ob kakšni splošni nebulozi, pa vendar sem pobrskal po njegovih nedavnih zapisih.

Za piko na i, sem si rezerviral čas, da sem lahko prisostvoval praktično celotnemu festivalu DIFFRNT. Želel sem svojemu panelu in festivalu kot takemu resnično dodati vrednost. Imam se za privilegiranega, ker me ducat nujnih obveznosti ni vlekel k neizogibnostim v službi in doma. Poklepetal sem z mnogimi vodniki (ki so izvajali delavnice in panele), pa so tako rekoč vsi prišli le odpredavat in potem odhiteli proč.

Kot pisatelj sem si samoiniciativno nadel tudi masko osrednjega poslušalca (keynote listener), da bi na koncu spisal pripoved o DIFFRNT-u, ki jo bo užitek prebrati. Nisem mogel na vse vzporedne delavnice, sem pa s tistih, ki sem se jih udeležil, odnesel kolikor biserov sem lahko. Sproti sem jih nizal na nit, da se ne razgubijo in jih na koncu stresel v varno košaro. Da jih kasneje v miru nanizam estetsko in poučno. To, kar pravkar berete, je biserna ogrlica po mojem okusu in presnovi.

Vsi delamo vse po svoje

Po petkovem večernem koncertu sem šel člane RANR pohvalit in preverit, če sem iz narečnih drobtinic prav razbral murskosoboški karakter karizmatične pevke Neli Lalovič. Kot nalašč se je ravno obrnila proč in nekaj pospravljala, pa sem se zaklepetal s spremljevalnima vokalistkama. Navdušeno sta mi prikimavali (češ, prav si jo prebral) in ponosno hvalili magnetno središčnico benda, kakšna carica je in kako vrhunsko sestavlja večino besedil. Nasmehnila se je, pomahala in pospravljala naprej.

Na koncertu je, seveda, težko slediti tekstom. Vanje sem se poglobil naslednje jutro, da polovim podtone večera in morda tudi kar celotnega festivala. Med možganske vijuge se mi je zataknil verz iz komada Ne reci …

V modernem svetu nihče te ne pogleda.
Fantazija, ki s časom umre in
ostanejo le misli, ki jih misliš.
Odmikaš se.

»Evo, to sem jaz ta hip!« sem se nasmehnil.

Da se ne bi odmaknil predaleč, sem v nedeljo dopoldne prebral sporočila novih znancev s festivala in potrdil prošnje za prijateljstvo na družbenih omrežjih. Čeprav smo v modernem svetu, sem pogledal obraze in profile mnogih, ki so se me dotaknili in poiskal stik z njimi. Naročil sem se na Substack Iz Aninega dnevnika in in prebral naključen članek. Ko jih preberem še nekaj, ji bom poslal (obljubljeni!) odziv in »kritiko«.

Zame je bil vrhunec dogodka panel, na katerem so Ina Kukovič Borovnik, Branimir Brkljač in George Deriso modrovali o tem, kako samega sebe izumiti nanovo. Razlog je zagotovo, ker se tudi sam ubadam s tem vprašanjem zadnjih nekaj let.

Med vrsticami sta mi Brane in George sporočala: »Ko zadeneš ob dno, moraš narediti, kar pač moraš narediti!«

George je solznih oči povedal, kako se je za las izognil sestanku v enem od dvojčkov v New Yorku tistega usodnega dne, 11. 9. 2001, in kako globoko ga je to zaznamovalo. Brane se je spomnil selitve iz Novega Sada v Slovenijo sredi 90-ih, ko bi ostati bilo nič manj kot mazohistično.

»So spremembe, ki si jih sami izbiramo, in tiste, ki si izberejo nas.« Ob teh besedah sem vedel, zakaj sem moral priti na ta DIFFRNT.

»Pogum ima dva izraza,« je rekel George, »za in od.« Prvega potrebujem, ko kam vstopam ali to sprejemam, drugega pa, ko moram nekaj zapustiti ali izpustiti. Ob strani je v moji glavi viselo vprašanje: »Ali se kdaj zgodi dan, ki me ne sooči z obojim?«

Zavedel sem se, da je platno mojega življenja stkano iz dveh poetskih niti, ene pokončne in druge vodoravne, poguma za in od. Platno se pogosto trga in takrat ga krpam s krožnimi in presečnimi nitmi, ponovno se izumljam in se moram navaditi, da me pisane zaplate in šivi naredijo unikatnega. Vse kar delam, delam po svoje in prav je tako!

Strigel sem z ušesi že na samem začetku, ko je Ina pogovor odprla s poezijo Nore Bateson in v pogovor vpletla tudi njenega očeta, slavnega očeta Gregoryja. Oboje je namigovalo na sistemski in zlasti življenjski pristop k vprašanju ponovnega izumljanja samega sebe. Prekrasno je ta občutek zapečatil Brane, ko je s svojim žametnim glasom (v angleščini, ki je v naglasu nosila vsaj malo Balaševića), lepo počasi prebral Sinatrin I did it my way. Na konec pogovora je sedla kot Kosmodisk na utrujeno hrbtenico.

Na to nedeljsko popoldne sem šel zadnji verz prevest – po svoje:

Kajti kaj je človek, kaj pa ima?
Če nima sebe, potem nima nič.
Kako izreče besede, ki jih res čuti
in ne besed tepca, ki kleči?
Moj dnevnik pravi, pretrpel sem udarce
in naredil vse po svoje.

Kako mladi delajo vse »po svoje«

Pismenost z UI ni več noben luksuz, neizogibnost je! Mladi podjetniki si ogromno pomagajo z UI pri tem in tistem. Naja gradi aplikacijo, ki ne šteje kalorij, ampak riše krožnike, ki teknejo; Lana Rakovec je zmagala na tekmovanju POPRI s podjetniško idejo, kako z AI generirati top glasbo za fitness vadbo; Gabriel Grbec s Picmimovim AI družabnikom Pimom podpira kreativni proces ob ustvarjanju avtentične prezence na družbenih omrežjih; (že omenjena) Manca, ki ni več tako zelo mlada, vsekakor pa izžareva mladostnost, je razturala v rabi AI pri gradnji posla, da si zagotovi svoj prostor pod škrtim e-soncem.

Stara garda nas je, prav nasprotno, pozivala k razmisleku o smislu dokazovanja. Zanimivo, da nam je Voranc Kutnik to vprašanje postavil nekaj dni po tem, ko je zaključil Iron Man triatlon in dan pred tekom na 100 km na PTRF (vključno s 6500 m višinske razlike!). Drži, tisti, ki se zmorejo tako hudo dokazati, se jim ni treba več prav nič dokazovati.

»Kaj pa drugi?« sem se spraševal po sicer res prijetni delavnici, »Kaj pa jaz?«

Preživeti na trgu ni mačji kašelj, pa ni pomembno ali smo mladi ali stari, ali uporabljamo AI ali ne, ali smo »varno« zaposleni ali s.p., ali smo v zavetju hostla Mama ali že povsem na »svojem«. Vedno znova se moramo izmišljati nanovo, ker nam zakonitosti dobe, v kateri živimo, ne pustijo počivati.

Sami sebi dovolj

Inino opozorilo, da narava deluje drugače kot ljudje razmišljamo, in zaključek, da smo se prav malo genetsko razvili, odkar smo kot vrsta zapustili votline, je Brane hudomušno pospremil z mislijo, da se bomo, kot vse kaže, kmalu vrnili tja.

Hiper-tehnološki svetovi nas puščajo prazne. Branetov sin se je po študiju ekonomije v Londonu vrnil v Kikindo v isto hišo, v kateri je odraščal njegov oče in zdaj se gre regenerativnega kmetovanja. Ni šel nazaj v votlino, ampak nekam vmes. In ni edini. Zajeten odstotek mladih se vrača k zemlji in vse več jih bo. Zakoreninjeni v svojo zemljo se bodo še naprej učili od celotnega sveta – da bi bolje živeli sami s seboj.

Nekateri temu pravijo kozmolokalizem; zelo verjetno se bodo skupnosti v prihodnosti našle prav v takšni nenavadni vmesnosti: globalno povezane s tehnologijo in lokalno zasidrane v prizemljeni skupnosti, kjer jih objema surova realnost tega, kar je.

Udobje v surovi realnosti je omenila na prvem petkovem panelu Louise Brierley-Ingham. Oprla se je na sočno besedo »rawdogging«, ki jo je praktično nemogoče prevesti v slovenščino. V prvem pomenu se nanaša na (tvegan?; naraven?) seks brez kondoma, v drugem pa na zavestno izogibanje takojšnji zadovoljitvi impulzov. Ko nam je vsega preveč, je cela pustolovščina sedeti na srednjem sedežu na letalu brez slušalk in zamotenosti s filmom na mini ekranu – ko se odločimo, da smo sami sebi povsem dovolj! (Hm, mogoče bi se lahko temu po naše reklo samozafuk? Ali še bolje: samoljubeči samozafuk!)

Statična krepitev mišic, kosti, srca in duha se zgodi, ko nosimo svojo lastno težo in vse, kar je na naših ramenih, brez godrnjanja. Po taki sposobnosti bi moral vsak direktor povprašati kandidata za službo na samem začetku pogovora. Te kapacitete se ne da »fejkati.« Vanjo se ni možno »komitati« in z njo se ni možno »relejtati«. Hkrati je brez nje težko v podjetju najti pravi »flow«.

Zgodba premika

»Flow« je vrhunec. Brez dileme po njem hrepeni vsak kreativec. Je pa treba vedeti, da sta flowa dva: notranji in zunanji. Lahko »flowam« sam s seboj v popolni harmoniji in mi je to dovolj, čeprav svetu ni mar zame, lahko »flowam« z magijo sveta in za to samega sebe parkiram na stran, čeprav me to duši. V zvestobi obema se zgodi meta-flow – takrat za orgazem ne potrebujem seksa in obilje pride kot stranski produkt ustvarjalnosti.

Globoka povezava ne potrebuje kontakta, jo pa globok kontakt vsekakor oplemeniti. Posebej, če je povsem »razstrupljen«. V tej nadzemni nedolžnosti smo z Manco Langus spoznavali pristen (neseksualen) dotik na jutranji kontaktni improvizaciji. Senzualnost nas je spoprijateljila s posebnim flowom, da smo se v njem še zvečer in drug dan lahkotno prepoznali.

Enako kot smo se prepoznali v paradoksnem zvijanju fascie zadnje jutro pod taktirko Mojce Koligar. Tako nekako nas je vodila: “Levo roko na desno ramo, desno ramo k levemu kolenu, levo koleno pod desno, počep, zasuk glave tja, kamor si ne predstavljaš, da spada, in potem še razteg hrbttenice ob iztegu uhljev z dlanmi. In potem šest globokih vdihov.” Hkrati se trudiš izgledati normalno, kar v tej poziciji absolutno ni mogoče.

Tega nismo počeli zato, ker je to objektivno res, ampak zato, ker smo se sami odločili tako interpretirati zgodbo, ki se je odvijala pod našo kožo. In jo tako pripovedovati ter se ob njej dotikati sebe in drug drugega. Natanko tako jo zdaj pripovedujem vam, ki to berete. Tako tistim, ki ste bili zraven, kot tistim, ki niste. Da zgodba (pre)živi, si mora izboriti prostor pod več kot enim čutom.

Takrat se zlijejo ethos (znanje), pathos (zgodba) in logos (ponudba), pravi Blaž Jarc prosto po Aristotlu. Danes je to dejstvo treba ogrniti v sodobna komunikacijska orodja in vešče pretakati po družbenomrežnih kanalih. Zgodba, ki temelji na prepričljivem znanju in ob sebi nosi konkretno ponudbo, je lahko ekonomsko vzdržna in zato obstane v nepredvidljivem multimedijskem prostoru – sploh, če povrhu tega upošteva zakonitosti IG, SC, YT, FB, TT … Po drugi strani ima suhoparen fokus na keš lahko le kratkotrajne učinke, pa naj je še tako popolno usklajen z vsemi algoritmi in suhoparno donosen. Na presečišču tega dvojega sedi pojem »integriteta«.

Prodajamo se za drobiž, ko se prodajamo za milijone

Priznam, zapustil sem prostor, ko mi kakšna znanja niso bila blizu ali so celo bila skregana z mojimi življenjskimi nazori. V nekaterih primerih sem potrpel, ker si ne morem privoščiti, da ne bi razumel tiste maske gospodarstva, pod katero je integriteta že davno umrla.

To je tista plat, kjer nategujem bogate drugače kot revne. Vse ostale vmes, seveda, skrbno razslojim z AI algoritmi, da jim zaračunam točno toliko, kot so pripravljeni plačati. Prodajam jim logo, izdelek je samo prevozno sredstvo. Jogi je zelo gibčen v ceni, raztegnem ga lahko od 170 (oz 169) do 1.700 €. Morda celo 70.000, kot v primeru Masterpiece Superb, da ne omenjam najluksuznejše postelje Janjaapa Ruijssenaarsa za skoraj 1,7 milijona.

Nič ne rečem … če je nekdo pripravljen toliko plačati, naj jo ima. Bolj me skrbi to, da družinski podjetniki, ki so družbeno koristne dejavnosti zgradili s svojo krvjo in znojem, težko najdejo kupce za svoja podjetja, ko jim kaj zaškriplje.

Damir Novak, povezovalec sobotnega panela o družinskih podjetjih, je izrekel okrutno resnico: »To, kar je nekdo pripravljen plačati za podjetje, je njegova realna cena na trgu.« Ne glede na gmotno vrednost strojev in blaga, znanja in veščin, tradicije in inovacij. Enako kot pri avtomobilih in vsem ostalem. (In člankih, ki jih pišem za slovenske medije, pa zanje dobim drobiž.)

Prav stiskalo me je v trebuhu, ko sem poslušal Damirjev pogovor z s Tomom Senekovičem in Klemenom Trobišem. Po eni strani starši ne izpustijo svojega posla in se ne pogovarjajo s svojimi lastnimi otroki, po drugi strani slovenska zakonodaja ni prav prijazna do domačih podjetnikov, da ne omenjam še kupa drugih norosti, ob katerih se človek povsem zares vpraša, čemu sploh vztrajati? Čisto vsak slovenski podjetnik, ki vztraja, dela 10, 12, 17 ur dnevno in nosi vsa bremena zaj..ane administracije, si zasluži nacionalno medaljo za zasluge!

Lahko zamahnemo z roko češ, da so si sami krivi, ker niso dovolj konkurenčni na globalnem trgu, ampak to je nepravično! Niso si sami krivi. Postalo je nacionalni šport na levi in desni, kako se čim bolj ceneno prodati za kratkotrajnje koristi.

Tržni ekosistem je brutalno neusmiljen. Sili nas h kompromisom z lastno integriteto in najglobljimi vrednotami, čeprav bi si po drugi strani želel, da bi jim bili noro zvesti – ker ima integriteta visoko ceno.

Ob robu delavnice Mance Šalehar sem razmišljal o tem, kako si postavljam ceno. Manca obljublja veliko in gradi na svojih izkušnjah z Woltom in še kje. Ne dvomim, da je tudi njen »delivery« zanesljiv, njen pristop je prepričljiv in tudi način, kako si pomaga z AI, je odličen, sem pa kot nekdo iz stare garde stopil korak nazaj in se vprašal, kako daleč je možno raztegniti integriteto, preden poči.

Bogastvo, uspeh, videz – de facto vrednote Slovenije

Ob predpripravah na festival DIFFRNT sem od Ljupke Vrteve prvič slišal za pet temeljnih vrednot Slovenije:

1. zaupanje in spoštovanje

2. poštenost

3. medsebojna pomoč

4. pripadnost

5. zmernost

Ko je ob vprašanju vrednot nekdo iz publike vzkliknil: »Zavist!«, sem vedel, da smo zadeli žebljico na glavico, ker smo se odločili v panelu poudariti prav vrednote.

Pet vrednot Slovenije (ki sem se jih vestno naučil na pamet) sem presejal skozi pogovore z nekaj naključnimi udeleženci festivala. Poštenost je bila vsem sumljiva glede na politične afere, zmernost se jim je zdela le lično zapakirana pregovorna slovenska (pretirana?) skromnost. Medsebojna pomoč se, seveda, izrazi šele takrat, ko se znajdemo v totalni krizi, pripadnost poznam v športu, sicer pa bolj tako. Kaj pa zares, de facto, spoštujemo?

Matic je teden pred udeležbo na panelu v svoji šoli povprašal mulce, katere so njihove najvišje vrednote. Vsak, ki živi prizemljeno v stvarnem svetu, bo njegov odgovor sprejel kot (boleče) reallističen. Prva vrednota je bogastvo, druga uspeh, tretja pa videz. Matica je skrbelo, ker mladi niti razumeli niso izraza solidarnost.

Slovenija je prekleto daleč od integritete, dokler na lični spletni strani razglaša visokoleteče ideale, medtem ko njena mladina sanjari o poležavanju na vplivniški plaži, skratka o sončnih očalih na Havajih z milijoni sledilcev na IG in SC. Ljupka nas je vračala v svetlo stvarnost slovenstva, kjer mladi poprimejo za delo in jih navdihujejo konkretne inženirske stvaritve njihovih rok za boljšo prihodnost. Ustvariti konkretno reč, ki drvi ali leti, je navdušujoče! Matic je hkrati sidral naš optimizem v soočenje z neizogibnimi dejstvi, kajti posledice odtujevanja od sebe in sveta puščajo za seboj smrdljivo gnilobo.

Niti zamisliti si ne morem, kako je spremljati problematičnega fanta, ki bi najraje vse zadavil ali postrelil. »Njegovi starši so nori,« je pribil Matic. Meni se je po glavi vrtela misel, da smo vsi nori, dokler prenašamo družbo, v kateri je sploh možno, da odrasla oseba izkuša starševstvo hkrati z (nediagnosticirano!) norostjo. S tem zvali breme akutne psihopatije na svojo celotno družbo in jo morajo absorbirati krepostni dobrohotneži, kakršen je Matic.

Mateja mi je na panelu o optimizmu (ki je na svoj način moral zaiti tudi v pesimizem!) dala zadnjo besedo. Skrbno sem jo odmeril! Spomnil sem se nasmejanega Francoza Rafaela, ki mi je potrkal na vrata pred dvajsetimi leti in spregovoril z menoj v polomljeni slovenščini. Rafael je devet mesecev hodil po Sloveniji, se naučil jezika in nazadnje tudi imel otroke s Slovenko. Pohod ga je obdaril s spoštovanjem, ne, z občudovanjem tega neverjetnega prostora, ugnezdenega med Alpe, Jadran, Panonsko nižino in Balkan. Obiskal je kraje, ki jih jaz nikoli ne bom, srečal ljudi, ko so mu dali občutek za mikrolokalne objektivnosti Slovenije.

Ko sva se pogovarjala, mi je dejal, da bi vsaki mladi osebi med petnajstim in dvajsetim letom privoščil polletni pohodniški izlet po Sloveniji – za srečanje z vsakdanjo realnostjo. Država bi zagotovila gojzarje in rugzak na eni strani, pa mrežo postajališč na drugi, za ostalo bi poskrbela skupnost. »Fak!!« sem pomislil, »Francoza rabimo, da se spomnimo česa takega!«

Morda Francoza rabimo tudi, da kaj takega uresničimo? Kajti sami niti dvajset let kasneje nič takega nimamo.

Predstavljajte si mladeniča, ki oddela nekaj tednov pri naključnem avtomehaniku, nekaj pri odvetniku, kmetu, mizarju, gozdarju, pleskarju, natakarju … mladenko, ki naredi mini »prakso« s frizerko, sekretarko, sirarko, svetovalko, profesorko, vzgojiteljico, kuharico … Ne, ne ločujem spolov po poklicih, vse izmenjave se lahko spletejo v vseh možnih smereh. Kar poudarjam, je srečanje mladostnika s konkretno stvarnostjo, da se lahko konkretno vključi vanjo kot preizkušen in nabrušen politični subjekt.

Rafael me je očaral s pretanjenim občutkom za posameznika in skupnost. Kot tujec je pravzaprav bolj spoštoval slovenski prostor, kot smo ga zmožni sami. Govoril mi je o najfinejših podrobnostih, ki jih je opazil in iz katerih je bral dušo slovenstva bolje, kot bi jo zmogel sam. Malce sem se počutil ponižanega, ampak če sem bil s sabo iskren, me je Rafael poviševal, da ne rečem poveličeval.

Rafael je videl najboljše v nas. Videl je tudi najslabše, tega ni prikrival … videl je izzive in probleme, ampak njegov širok nasmeh je vabil na plano neslutene potenciale. Vabil je vse, kar tiči onstran strahov. Želel si je, da bi bili uspešni in srečni. Vzklik »Zavist!« bi njegov nasmeh nevtraliziral v trenutku, kajti Rafael je doživel Slovence kot radodarne, solidarne, družabne, dobronamerne, veseljaške, radožive … odločil se je opaziti to plat de facto slovenstva in ji dati energijo. Lahko bi poudaril zavist, a se je raje oziral k opolnomočanju drug drugega, natanko tako, kot je to počel festival DIFFRNT.

Rafaelove zgodbe o podrobnostih za zaprtimi vrati so mi odprle oči, da sem pozoren nanje v vseh kontekstih. Opazim utrujenega natakarja in mu ponudim pijačo. Kot mi je drug utrujen natakar dan prej nesebično ponudil pijačo, ker sem na oseben način poklepetal z njim. Rafael je nekdo, ki spoštuje slehernega človeka, pa naj si svet misli o njem, kar si hoče. Takšen odnos je temeljno vezivo vsake ekonomije, vsake skupnosti, zato sem svoj nastop zaključil z besedami: »Bodimo vsi kot Rafael!«

Rafael me je spremenil, ker si ga nisem izbral. Usoda si je izbrala najino srečanje. Jaz sem moral samo prisluhniti in objeti naučeno. V tem ni nasilja, ni izumetničenosti. Ta celoten članek je poziv k integriteti in tako je prav razumeti, če ponovim, moj zaključni poziv: “Bodimo vsi kot Rafael!”

26. maja 2026 sem zmagal na natečaju literarne revije Sodobnost za najboljši slovenski esej z besedilom, ki se je kar samo izvilo iz mene v naletu navdiha. Naslovil sem ga dolgočasno Med humanizmom in psihopatijo, ga odprl s pletjem perunik, zaključil pa z enako skrbjo za lilije. Vmes sem se razpisal o dobri in slabi psihopatiji, ki je botrovala razcvetu imperijev in religij, za ceno uničenja nekih drugih imperijev in religij. Zadnjo besedo sem dal Francisu Baconu, ki je lepo opazil, da je sam Bog na začetku zasadil vrt.

Plemiški status lilij in perunik pozna vsak, ki se je kdaj sprehodil mimo dovolj dolge vrste grbov in kovancev. Lilija velja za simbol avtoritete, časti, kreposti in legitimnosti, a glej ga zlomka, pogosto se za tem nazivom skriva perunikino trocvetje; tako je na primer heraldični simbol fleur-de-lis povezan z monarhijo in plemiško tradicijo, njegovi trije listi so simbol Svete Trojice, najverjetneje pa temelji na podobi perunik, ki v izobilju rastejo okrog kraja Lys v Flandriji. Za francoska mesta je bilo posebna čast dobiti kakšno lilijo (torej peruniko) na grb, kaj šele dve, tri ali več! S tem se ponašajo Pariz, Bordeaux, Aix-en-Provance …

Od Francije do Kitajske so si perunike našle izbrano mesto v mitih in vsakdanjiku. Pri nas jo povezujemo s samim gromovnikom Perunom, v Grčiji je ime tega cveta, torej iris, povezano z boginjo mavrice, črna perunika je nacionalni simbol Jordanije, bela se poda k pogrebom v islamskih državah, zlasti na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki. Z avtohtonimi vrstami se ponašajo mnogi, med drugim tudi naši sosedi, Hrvati z njihovo Iris croatica, ki se je po sklopu okoliščin našla tudi na mojem vrtu.

Kot v mnogih vladarjih mogočnih imperijev tudi v meni na mojem majhnem vrtu prekipeva ošabna ljubezen do mogočnih rož. Meni dajejo le estetski užitek ob vsakdanjem mimohodu, njim pa še kraljevske privilegije kot simboli veličine. Svileni poti se ne reče kar tako »svilena«, hranila je namreč prevzetnosti plemstva z barvitimi tkaninami, krzni, kovinami, parfumi, začimbami dragulji … A je že kdaj bil kak neustavljivi osvajalec, ki se ni obdal z megalomansko lepoto? No, ob koncu zmagovalnega eseja omenjam veličastne osvajalce, ki niso tratili moči na minljivem razkošju, a naj jih tudi tokrat prihranim za konec.

Moje pletje cvetnih gredic je miniatura kraje zemlje od divje narave in s tem tudi miniatura imperialistične psihopatije. Kakor cesarji, knezi in župani razobešajo fleur-de-lis na zastavah in grbih nad palačami, trdnjavami in svetišči, tako jaz zasajam perunike in lilije ob vstopu na vrt. Njih in mene rože učijo razmerij barv in našopirjenih oblik v umetnosti, arhitekturi in modi. Od rož si vsi, ki so pustili kakšno sled v zgodovini politike, filozofije, znanosti in umetnosti izposojajo psihopatsko bohotnost, lepotno pretiravanje in nastopaštvo, kakršni ste lahko priča pod Keopsovo piramido, Hagia Sophio, Tadž Mahalom, Versajsko palačo, Nelsonovim stolpom, Sagrada Familio … Priča ste ji v praktično vsakem pradavnem epu, malo manj davni pesnitvi, nedavni operi, kot tudi v vse bajnejših vsotah na trgu likovnih mojstrovin. V ta isti paket spada tudi spektakel vojaških parad, strankarskih shodov, protestov in ukrepov proti njim.

Najbogatejši dvori so se okitili z nesramnim bogastvom. V prejšnjem stoletju je fašizem postavil nov standard estetizacije politike postavil fašizem z monumentalno arhitekturo, impozantnimi simboli, modo, notranjim dizajnom in v skrajnih primerih evgeniko. Hitler ne bi bil to, kar je bil, brez Wagnerja. Goebbels je vpregel Kunst und Kultur v gradnjo narodne zavesti z nacističnim propagandnim aparatom. Ko je Walter Benjamin leta 1935 razčlenjeval mehanizacijo umetnosti povrh kulise vzhajajočega nacističnega režima, je v zraku vonjal nasprotje politizaciji estetike, ki se je udomačevala v komunizmu. V fašizmu se je dogajalo obratno, estetizacija politike, torej podrejanje politike estetiki, čemur bi danes povsem pristajal izraz populizem. K populizmu spadajo bombastični slogani, velikanske zastave, pozlačeni kipi, grandiozna glasba in cenzorično puritanstvo. K Walterju Benjaminu se ne vračamo zaman stoletje pozneje, vzporednice s politično stvarnostjo Evrope in sveta v naslednji fazi sploščanja, ki jo sproža umetna inteligenca, so srhljive.

Benjamin se je obregnil ob marsikaj, tudi ob nasilje kot dvojen pojav, po eni strani predmet moralnih zakonov, po drugi strani pa nekaj naravnega in s tem neizogibnega. Moj esej Med humanizmom in psihopatijo črpa iz Benjaminove Kritike nasilja; institucionalizacijo vseh treh ključnih besed v teh naslovih teh esejev: humanizmu, psihopatiji in nasilju. Hkrati priznavam neizogibnost psihopatije in v tej neizogibnosti prepoznavam globoko adaptacijo vsega živega nanj in, navidez paradoksno, tvorno odzivanje ljudi na primež nasilja.

Če z obrezovanjem sadnih dreves krepimo njihovo plodnosti, mar ni tudi obrezovanje spolovil in skrajno omejevanje spolnih nečednosti koristno za človeško plodnost? Spolna osvobojenost daje liberalnemu Zahodu občutek moralne vzvišenosti, toda kaj ji to velja, ko se populacijski bazen njenih kultur vztrajno prazni. V svojem eseju pišem o obrezovanju kritično, toda pri koncu se sprijaznim s tem, da v psihopatskem svetu, v kakršnem živimo, brez nekakšnega brazgotinjenja preprosto ne gre. Cvet v naših spodnjicah ostaja skrit pred svetom, toda njegov duh, če ne obrezan, vsekakor globoko travmatiziran, krasi vaze, ki izpričujejo našo kulturno prilagojenost. Estetika penisa in vulve je zadosten razlog za rasizem.

Benjamin ugotavlja, da lahko absolutno moralno avtoriteto v odnosu do vprašanja nasilja najdemo le v Bogu, ki zapoveduje, naj ne ubijamo, pa vendar pušča prostor za uboj. Merilo ni, kaj z ubojem povzročimo žrtvi, ampak kaj povzročimo Bogu in storilcu. Naša naloga, ko smo nasilni, je samorefleksivno ovrednotiti dejanje in ga zasidrati v moralne kodekse pripadajoče kulture. To ponazorim z ljudstvom Ifaluk, ki je danes pravi zgled pacifizma, čeprav so nekoč bili kanibali, še danes pa si občasno za večerjo privoščijo kakšnega psa. Zelo prav mi je prišlo naključje, da je knjigi o Ifaluku naslov Cvet za mojim ušesom.

Tudi fašistični režim je veliko dal na vrtnarstvo in cvetje. Rudolf Höss je ob Auschwitzu negoval ličen vrt; naravo je bilo treba, seveda, krotiti s trdo roko in plevele zatirati, kakor se le da. Skladno s filozofijo Blut un Boden se je politični populizem lotil »pletja« svojega novega življenjskega prostora z Božjim blagoslovom. Politika običajno poskuša opleti vse, kar dojema kot plevel. V momentu besne frustracije, ko se v njej prebudi fašistični gen, se psihopatsko, z ognjem in kemijo, spravi nad brezkoristno travinje. Vse travinje – do najmlajših zeli in njihovih najglobljih korenin.

Toda trave od pletja in paše razvijejo žilavo uporniško naravo in dosežejo skorajda neuničljivost. Samo poglejte judovske skupnosti po svetu. Stoletja zatiranja so utrdila njihov psihopatski značaj, ki gre skoraj vsakomur na živce, toda priznati je treba, da jim prinaša nesporne koristi in če jih znajo s pridom uporabiti, smo si sami krivi, da tako dobro rojevajo, ker jih tako dolgo tako dobro obrezujemo. Mimogrede naj omenim, da ima tudi Judeja svojo avtohtono, nazaretsko peruniko, in nič čudnega ni, da je tudi ona ogrožena, pa vendar se še kar drži in je nesramno lepa.

Tudi asirski kralj Ašurbanipal se je znašel v mojem eseju, ker je bil eden najokrutnejših osvajalcev v zgodovini, obenem pa tudi strasten vrtnar. Obsežen sistem kanalov za namakanje vrtov v Ninevehu je zgradil še Ašurbanipalov dedek Sennačerib. Ena izklesana plošča iz Nineveha prikazuje kralja in njegovo ženo, kako uživata v razkošnem vrtu ob množici služabnikov in glasbenikov. Pozornemu očesu ne bo ušla odsekana glava sovražnika, viseča z enega od dreves. Sporočilo je jasno: takšnega raja si ne bi mogli privoščiti brez morije. In kakor je francosko plemstvo zamešalo lilije in irise, je povsem mogoče, da so legendarni Babilonski viseči vrtovi v resnici Ašurbanipalovi vrtovi v Ninevehu.

Še bi lahko našteval okrutne vladarje in njihove vezi s cvetjem, a naj se pri koncu ozrem k vrtnicam, kot socialističnemu simbolu boljšega življenja, k hipijski »moči rož« oz. flower power, ko so protestniki vstavljali rože v cevi pušk. Ti simboli so majhni in navidez neučinkoviti, pa vendar puščajo sled v kolektivni zavesti. Spomnimo se tudi Kajuhovega enega češnjevega cveta. Totalitarno nasilje zradira življenje in čez pusto pokrajino razprostira monokulture. Protestniki so kot makovi cvetovi, ki blažijo srhljivost neskončnega žitnega polja. Na drugi strani perunike na vrtovih in grbih mehčajo režime tiranskih osvajalcev – če nič drugega v njihovi lastni samorefleksiji v odnosu do Boga in njih kot storiteljev grozodejstev.

Imperatorji že podzavestno vedo, da so prisiljeni k nasilju, zato v vezi s cvetjem najdejo sled človečnosti, da jim množice sploh lahko zaupajo. Žal oni sami množicam ne smejo zaupati, morajo se od njih ograditi, toda rešetke ograje morajo razumeti kot stebla rož, povrh katerih spada kaj drugega kot fleur-de-lis. Tirani morajo po zakonu božjega moralnega relativizma negovati stik z vrtom, da sploh preživijo. Od cvetja in vsega, kar njihova mehkoba simbolizira, morajo krasti kontrast svoji krutosti.

Isto velja za duhovnike. Ni naključje, da so samostani sredi obzidja skrivali lično urejene vrtove. Religija skrbi za najfinejše plati človeškega duha, zato je najbližja cvetju in hkrati najbolj ranljiva za slabo psihopatijo. Svečeniki posvečujejo psihopatijo, ko ji dajejo etične utemeljitve za skupno dobro. Prepričajo nas, da je obljubljena zemlja od Boga dan rajski vrt, toda hkrati nas vprežejo v ideale, kjer je obljubljena zemlja le stvaritev človeških rok. Duhovščina nosi srhljivo odgovornost, kajti nihče razen oni sami ne ve, koliko so iskreni in koliko zlagani. V nagrajenem eseju omenjam fanta po imenu Marjoe, ki se je odločil razkrinkati prevarantske evangeličanske pridigarje. Razkrinkanje ni prav nič pomagalo. Televangeličani se odtlej poslužujejo zavajajočih tehnik še bolj spretno, kot da bi jim Marjoe delil poduke, ne pa bral kozje molitvice. Psihopatija v krščanstvu nas ne bi smela čuditi, navsezadnje je njegov temeljni simbol mučilna naprava.

Preden razkrijem veličastne osvajalce, ki niso tratili moči na cvetnem razkošju, naj pojasnim, kaj sem v esej povabil z omembo Francisa Bacona. Pomaga mi ukoreniniti moje filozofiranje v vsakdanjo materialno stvarnost. Do preloma med 16. in 17. stoletjem je veljalo, da je edino, s čimer si sme mislec umazati roke, črnilo. Za filozofa je bilo nespodobno delati praktične, empirične poskuse in na njih graditi induktivno znanje. Baconovo lucidno pisanje vodi k zaključku, da se vrednost vsake vede meri po sadovih. Kot se sočno izrazi: »Zlo se je čudovito povečalo zaradi mnenja ali zakoreninjene nadutosti, ki je hkrati domišljava in škodljiva, namreč, da se dostojanstvo človeškega uma znižuje, če se dolgo in pogosto posveča poskusom in podrobnostim.«

Tako se sam posvečam podrobnostim na perunikinih cvetovih. Empirična filozofija nastaja s črno prstjo za mojimi nohti. Preizkus mi pove, kaj je res in kaj ne. Oddaljujem se od Platonovih idealov in se sprašujem, kot Bacon, kaj izboljšuje naše bivanje v praktičnem, vsakdanjem smislu, ne le v ontološkem. Ne iščem popolnega odgovora za vse časa, ampak spremljam svet tak, kot je, in razmišljam, kako ga izboljšati. Zavedam se nuje po moči in nadzoru, toda moj cilj ni dominacija, ampak skrbništvo, ki je primerno za Božje kraljestvo. Sem zraven spadajo trave in njihove človeške inačice, ki jih v mojem eseju poosebljata Džinghis Khan in Attila, strah in trepet civilizacij.

Nomadski osvajalci so tisti, ki zase niso gradili palač, ampak so bivali v šotorih. Negovali so lojalnost konjem in travinju, ta simbioza je bila ključ njihovega uspeha. Na drugi strani so bili njihovi sovražniki prisiljeni iztrgati travinje iz narave, ga ukrotiti v žitje in z obiljem kalorij hraniti vojske. Žita so potem s svojo različico psihopatije pretentale pripadnike teh civilizacij, da so pridno gojili njih na monumentalnih poljih, jih predelovali v impozantnih tovarnah, z njimi fino uglasili notranji »dizajn« svoje črevesne flore in se za vedno obsodili na sortno selekcijo s prefinjeno evgeniko.

Na vseh ravneh človeškega sobivanja z ljudmi in drugimi bitji smo obsojeni na psihopatijo. Zato esej zaključim z empiričnim spoznanjem, da nas psihopatija bogati in krepi, torej ni tako grozna, kot se zdi. Če berete med vrsticami, lahko v tem priznanju vidite oris domačih razmer v novi dobi estetizacije politike in hiperpopulizma, ki z obrezovanjem človeškega dostojanstva samemu sebi jamo koplje, če pretrga vezi s cvetjem. Moj nasvet vsem politikom in umetnikom, desnim, levim in vsem vmes, če hočejo za seboj pustiti kaj spomina vrednega, je, naj si umažejo roke in po zgledu samega Vsevišnjega najprej zasadijo vrt.

Ni bilo vaje.

Tale posnetek je iz prve. Prihaja z dna moje duše v trenutku bolezni pred meseci, ko sem dokončno objel žalost in jo prebolel. Dolgo sem ga hranil in šele zdaj začutil, da je čas, da ga izdihnem v svet …

To ni bolezen,

to je preobrazba.

To je moj

novi glas.

Kar se dogaja v mojih pljučih,

je objeta žalost –

Nara,

nevrotični reševalec problemov sveta,

je našel svoje dno.

Očitno je,

da drugega kot sebe

nikoli

ni imel za reševati.

Najbolj pristno

je podpiral druge,

ko je samo iskreno

izžareval svoje strasti

in svojo dušo.

Ne,

to ni bolezen,

to je preobrazba.

Deset

besed

na minuto

je dovolj

za modrost.

Deset

nasmehov

na mesec

je dovolj za veselje.

Deset krepostnih dejanj

za življenja

je dovolj.

Dva tipa »demokracije« imamo danes, odvisno od tega, kdo daje komu zeleno luč:

1. oblast tajkunom,

2. tajkuni oblasti.

Kitajska in Rusija se gresta prvega tipa, ZDA se grejo drugega. Drugače povedano: da si lahko v Rusiji tajkun, potrebuješ žegen oblasti; da si lahko v ZDA predsednik, potrebuješ žegen tajkunov.

Skozi to prizmo lahko razločimo dve vplivni območji na svetu. Ameriški tip se počuti ogroženega, ker je prvega tipa po svetu vse več. Vsekakor preveč za njihov okus.

Zato zaženejo vik in krik: »NAŠA demokracija je ogrožena!!«

»Prosti« trg peša. Peša globalna megakorporacija. Krepi se centralno koordiniran in celovito pomrežen »stroj«, kjer centralna oblast drži vse niti sistema.

Tam, kjer držijo niti tajkuni, se energija razpršuje v njihovih individualnih projektih, družbena blaginja pa je na enajstem peronu. Če oblast predlaga nekaj, kar je v navzkrižju z interesi tajkunov, dobi rdečo luč.

Drugi tip »demokracije« najbolj boli to, da jih prvi tip prehiteva v razvoju, proizvodnji, mehki moči in kakovosti življenja srednjega in zlasti nižjega sloja. Toda tajkuni so sužnji medsebojnih bojev za prevlado in si ne morejo privoščiti, da bi tratili sredstva za skupno dobro.

Tajkuni vidijo, kaj se dogaja. Dominantnost drugega tipa želijo še naprej širiti prek korporativnih, gospodarskih vzvodov, zato upravljajo z marioneto oblasti, da prižigajo rdeče luči tujim svetovnim oblastem. Ko te oblasti ignorirajo njihov »Stop!«, zaženejo še več vika in krika: »Kako si drznete zavračati NAŠO demokracijo!!«

Evropa je v precepu. Vidi, kam vodi drugi tip oblasti, ko tajkuni vlečejo niti, na katerih visijo figurice v političnem cirkusu. Toda prvi tip oblasti, ne v kitajskem, ne v ruskem stilu, se ne prilega evropski politični raznolikosti.

Ni je države v Evropi, ki ne bi imela slabih izkušenj s koncentracijo oblasti v središču za ceno svoboščin na obrobju. Prav tako imajo vsi slabe izkušnje z rušilnostjo neobrzdanega kapitala.

Oba tipa sta v samem svojem bistvu nedemokratična. Toda druge izbire v resnici nimamo. Zato na volitvah izibramo manjše zlo. No, izbiramo, kar se nam zdi manjše zlo in tako pristanemo v dinamiki izogibanja ene ali druge rdeči luči, ki nas zavira in hromi.

Evropa je prisiljena stati vmes. Še vedno roka roko umiva, ampak z manj pršenja umazanije naokrog kot v ZDA in na Kitajskem ali v Rusiji, da ne omenjam večine držav po Afriki, Aziji in Latinski Ameriki. Zeleno luč dajeje včasih oblastniki tajkunom včasih pa obratno, ampak dobiti zeleno luč postaja vse težje. Na seriji semaforjev vse dlje gori rdeča.

En sam zmuljen tajkun je dovolj, da z vetom prepreči zeleno. Kaj šele, če je ta zmuljenec hkrati tajkun in predsednik države z najmočnejšo vojsko na svetu.

Prvi tip »demokracije« v kitajskem stilu, je notranje ustvaril izjemen zeleni val. Razširil ga je tudi po svojem zunanjem vplivnem območju, ponekod bolj, ponekod manj. Tudi globalno še naprej išče zeleni val, čeprav je prisiljen ovinkariti, ker mu drugi tip »demokracije« seje na pot rdeče luči.

ZDA so frustrirane, ker so soočene z dejstvom, da se morajo ustavljati ob rdečih lučeh, ki so jih postavile same, kakor tudi ob dodatnih, ki so jih zanje postavili drugi.

Pa so prav ZDA tiste, ki so izumile filozofijo ekonomskega »zelenega vala« t.i. proste trgovine. Sicer so si tričetrt stoletja pridrževale pravico drugim prižigati rdečo, ko jih je karkoli zmotilo, ampak zdaj se jim nasproti postavljajo vse bolj enakovredni igralci, niti val rdečih luči ne pomaga.

Vsekakor se zdi, da smo vstopili v novo obdobje. Vzajemnost med oblastjo in tajkuni v prvem in drugem tipu »demokracije« se verjetno ne bo kaj dosti sprememnila, novo je predvsem to, da bo usodo oblasti, tajkunov in vseh nas vse bolj krojil rdeči val na semaforjih.

Prebral sem Steinbeckove Grozde jeze in razmišljam o krizi. O knjigi je sam avtor zapisal: »Želim osramotiti pohlepne barabe, ki so odgovorni za to [veliko depresijo in njene posledice].«

Sramotitev barab se mi vrti po glavi zdaj, v letu 2026 … posebej glede na to, da je zadolženost vseh tako nevzdržna, da se je praktično nemogoče izogniti vojni. Povezava med barabami, krizo in vojno je kot 1+1+1=3. tu ni nobenih integralov in matrik.

Pred malo manj kot stoletjem so reveži iz osrednjih ZDA bežali pred lakoto, ki je bila posledica finančnega kolapsa in nespametne kmetijske politike, zaradi katere so se prostrane njive spremenile v prašne sklede. Pusta povrhnjica se je sušila in drobila, veter je razpihoval prah, da je na debelo prekrival poljščine in pravzaprav vse, kar se mu je znašlo na poti. Kmetje so množično bežali v obljubljene kalifornijske doline.

Toda v najhujšo bedo so ljudi pahnili drugi ljudje, ne narava. Ne kateri koli ljudje, ampak pohlepne barabe, željne še več bogastva. Banke so izžemale vsakogar, ki so ga lahko, zlasti pa že obubožane siromake. Kdor se je znašel in si ustvaril nekaj premoženja, je bil prisiljen izžemati manj srečne od sebe.

Celotne družine, vključno z majhnimi otroci, so od jutra do mraka nabirale, na primer breskve, in zaslužile komajda za pičlo večerjo. Ljudje so sanjali so o sladkem grozdju, a ga nikoli niso okusili. Socialistična naselja, ki so lepo skrbela za delavce, so kapitalisti sabotirali, da ne bi »razvajala« delavske drhali s toplo vodo in rednimi obroki. Pravi kapitalisti niso delavcu privoščili niti ogrete sobe, kaj šele človeka dostojnega bivališča.

Reveži so umrle pokopavali kar spotoma, neceremonialno. Morali so naprej iskati delo, ki ga ni bilo. Nazadnje je strašljiva kriza vodila v (pričakovan?) epilog: bednike je naredila strašljivo žilave, da so se, no, vsaj tisti preživeli, izkopali iz bede in zaživeli človeka dostojna življenja. Potomci njihovih potomcev so uživali v tistem razkošju, o katerem so sanjali njihovi predniki: visokih plačah, udobnih hišah, dobrih avtih, preskrbljenih otrocih.

Današnja mladina, torej potomci potomcev doslej udobno živečih t.i. »baby-boomerjev« in »gen-x-ov« še jezdi val razvoja. Nepredstavljivo je, da bi se lahko udobje kar tako končalo. Toda zdi se mi, da so pohlepne barabe nagrabile, kolikor se je dalo, in kaj jim še drugega preostane, kot stepsti se? Seveda se geriatrični šefi tepejo tako, da pošiljajo tuje otroke v boj, mladina pa bo morala razviti neko novo žilavost v teh novih časih.

Pok milnega balončka piramidne ekonomije bi povzročil katastrofalen šok. Tega politične institucije preprosto ne smejo dopustiti. Zato iz leta v leto prelagajo vse večji dolg v v vse bolj oddaljeno prihodnost. Nazadnje izpade, da se Avgijevega hleva drugače kot z vojno ne da počistiti. Namesto da ga čistiš, ga zbombardiraš in potem postaviš novega,. Problem rešen! Resda bo nekaj časa beda, ampak kaj teh, ki so vse to zakuhali, takrat več ne bo … Okrevanje po krizi bo ekstatično! Bogataši bodo za zaprtimi vrati razčistili med seboj odprte račune, množice pa se bodo znašle, kakor se pač kdo zna.

Pogled pod pokrov današnje ekonomije pokaže, da si ne more privoščiti sama sebe. Fiksni stroški civilizacije, ki jo poganja, so enormni. Samo pomislite na globalne dobavne verige, pa energetsko in transportno infrastrukturo, masivni finančni sektor, vse nepremičnine, zdravnike, vojske … Vse to troši energijo in vire.

Razvita ekonomija zahteva ta »višji standard« bivanja, kjer ima vse več državljanov vse več dobrin, večja stanovanja, večje avte itd., ker tako raste BDP. Mi, majhni potrošniki, povsem malo prispevamo k BDP v primerjavi z bogatuni, ampak vseeno se od milijonov nas nakaplja dovolj, da premaknemo jeziček na tehtnici v primerjavi z drugimi državami.

Predstavljajte si scenarij, ko naš prispevek k BDP postane tako majhen, da ne premakne jezička. Kar šteje, je to, kar prispevajo najbogatejši. Takrat mi postanemo nepomembni in sme naš standard bivanja padati. Barabe se v pozni fazi igre Monopoli spopadejo na nož in takrat je vojak več vreden kot delavec.

Z dodatnim nepotrebnim zapletanjem troši civilizacija v »stanju pripravljenosti« vse več in več energije, ki zato ni na voljo za druge vitalne funkcije. Tak primer vidimo zdaj, ko podatkovni centri načrtujejo ogromne elektrarne samo zase.

Da se razumemo: višanje kompleksnosti ni samo po sebi slabo! Dober aparat mi prihrani še pa še dela! Dober pralni stroj, kuhinjski mešalnik, baterijski izvijač ali motorna žaga so zlata vredni! Da jih naredimo, potrebujemo kompleksno družbo z vso industrijo, logistiko in, da, tudi ekonomijo. Godrnjam nad patologijami v sistemu, ne nad tehnološkim razvojem kot takim.

Od kod družbi denar za investicije? Zadolžujejo se. Kdo ima vse ta denar, da jim ga posoja? Naši pravnuki.

Od dvojnega knjigovodstva naprej je ekonomija stopnjevala spretnost zadolževanja iz prihodnosti. To je, brez cinizma, naravnost genialno. Toda genialnost se začne krhati, ko prihodnost neha obetati in se donosi začejo krčiti ali pa ko dolg potiskamo v tako oddaljeno prihodnost, da postane popolnoma negotova.

Hitler je napihnil nacistični vojaški stroj z za tisti čas izjemno dodelanimi (in premetenimi) zadolževalnimi mehanizmi, ampak vračilo je državi vseeno viselo nad glavo in osvajanje novih ozemelj in novih virov je postalo neizogibno. Skratka, Hitler si ni mogel privoščiti, da ne bi sprožil vojne. X milijonov mrtvih in globalno razdejanje je bilo, pač, kolateralna škoda, jebi ga.

Tudi v letu 2026 si izbrani voditelji ne morejo privoščiti, da ne bi sprožali izbranih vojn. V Afriki morajo ves čas divjati, da bi ta celotni kontinent razvojno capljal in ostajal malone drug planet. Predaleč je od našega planeta, da bi bili do njihove bede empatični, in bi zato lahko izžemali brez (pretirane) slabe vesti. Jemo banane in kakav, ki si jih oni komajda privoščijo.

Na bližnjem vzhodu so vojne nujne zaradi strateških energetskih virov, od katerih je globalna civilizacija odvisna kot đanki od heroina. No k uglajenim bolj paše kokain, ampak princip je isti.

No, in đanki si, seveda, ne gre umazat rok, da pride do keša, raje ga ukrade ali pa si za »sposodi« – in čim dlje zavlačuje, preden vrne dolg, ali pa ga sploh ne. Đanki ne razmišlja strateško: »Danes si sposodim, potem bom pridno delal in zaslužil, in čez tri leta vrnil dolg.« Ne, on si izposodi za naslednjo dozo in ko pride čas za vračilo dolga, si keš izposodi kje drugje, da povrne prvi dolg, z drugim pa se bo že kako znašel, ko pride čas, da ga vrne.

Seveda so se vmes dolgovi pomnožili, zato je prisiljen podaljševati rok za vračilo dolga z dveh let na pet, pa na petnajst in sto petdeset …

Prenapihnjeno zadolževanje je ena stran medalje. Druga je nizka stvarna produktivnost. Ali če izrazim bolj natančno: problem je da so cele družbe specializirane za neproduktivno dejavnost. Kaj potem počnejo? Optimizirajo produktivno dejavnost. To se dogaja nekje na drugi strani planeta, ne tam, kjer se dogaja proizvodnja. Tam daleč stran garajo, ker jim tisti iz neproduktivnih družb ne pustijo, da bi razvili podporno infrastrukturo, birokracijo in administracijo. Oni morajo ostati naše banana republike.

Stvarna produktivnost je v kmetijstvu, obrtih, proizvodnji, industriji, rudarstvu, gradbeništvu, energetiki …, ki oskrbujejo družbo s preživitvenimi (in drugimi) dobrinami. V podaljšku stojita izobraževanje in umetnost, ki spenjata ljudi z živo kulturo.

Za optimizacijo so dejansko ključni logistični, birokratski, finančni in informacijski sistemi. Toda manipulativni izum Britancev, ko so kolonizirali svet, je bil v tem, da so ločili štiri ključne elemente: pridelavo, predelavo, prodajo in potrošnjo. Nad vsem skupaj bdi korporacija in nadzira vse tokove.

Kdor pridela, ne sme predelovati, kdor predeluje, ne sme prodajati, kdor prodaja ne sme trošiti – in tako v vseh možnih kombinacijah. Primer bombaža: kmet v Indiji ga pridela, tovarna v Angliji ga predela v blago, trgovci ga prodajajo v Angliji in Indiji, kupci lahko blago dobijo samo tako, nič drugače.

Bistvo Gandhijevega upora, ko je sedel za kolovrat, spredel svojo bombažno nit in si stkal tradicionalno obleko, je bil popolno nasprotje korporativni industrializaciji. Takšna je bila predlagana indijska zastava. Smem si sam pridelati, pobrati, spresti, stkati in nositi svojo lastno obleko. Kar pridelam, smem izmenjati in prodati. Smem kupovati, kar pridela sosed, da predelam in prodam drugemu sosedu. Itd.

Indija je sicer pridobila neodvisnost, toda v globalnih shemi je zmagal Britanski model ekonomije. Povrh se je razpasel Ameriški … Kumulativna produktivnost je prinesla tako nepredstavljive presežke bogastva, da se lahko najpohlepnejše barabe igrajo kot še nikoli. Ker je moč najhujša droga, se igrajo kot đankiji, ne kot trezni ljudje.

Povsod, kjer se vrti nesramno veliko denarja, so dinamike dejansko đankijevske. Denimo v špekulativnih borznih poslih, megalomanskih investicijah, športu, turizmu ter vseh tistih uradih vladnega in nevladnega sektorja, ki so sami sebi namen. Brezdomci, ki se pikajo sede na pločnikih ameriških mest, so kot mozolji in turi pri človeku z nesnago v krvi: simptom globokih patologij, ki segajo vse do kostnega mozga.

Ne gre mi v glavo, zakaj ne izbruhne masovni upor, ko vidimo podiranje rekordov v zneskih, ki jih bogati zbiratelji plačujejo za vsakdanje predmete slavnih: kitara za 13 milijov, grafit za 25. Od kod jim ves ta denar?! In kako je mogoče, da preprodajanje poteka anonimno? Vi in jaz pa moramo davčni prijaviti vsak cent!

Nič ne bi bilo narobe, če bi denar, ki se vrti samo v špekulativnih krogih, tam tudi ostal. Naj imajo ti igralci svoje valute in se grejo đankijevskih iger tam na svojem. Problem je v tem, da se igrajo z našimi valutami in potem z virtualno pričaranim denarjem kupujejo stvarne dobrine v stvarnem svetu. In potem se z njimi, seveda, preseravajo, ne uporabljajo jih za produktivno dejavnost. No, razen če k »produktivnosti« štejete množično služinčad, ki servisira njihov razkošen življenjski slog.

To je tudi moje glavna kritika Bitcoina. Ta »e-kupon« nima nobene intrinzične vrednosti sam po sebi. Tržno vrednost mu napihuje izredna uporabna vrednost v sivi coni ekonomije. Med srečneži, ki so zgodaj vlagali v to »e-valuto«, so tudi taki, ki pridobljeno bogastvo prelivajo v skupno dobro. Ampak rekel bi, da se jih večina priključuje k igram pohlepnih barab.

Družba je očitno nora, ker dopušča đankijevskim pohlepnim barabam tako neverjetno raven igranja s privatiziranim izobiljem. Ne samo to, enega od njih – no, ne kar enega, ampak največjega klovna med njimi – postavijo za svojega Velikega Vodjo, da presoja in odloča o tem, kaj je »skupno dobro« sveta.

Morda jim bo enkrat jasno, kakšni tepci so bili, ker so podpirali takšne »politične opcije«. Morda bodo hoteli barabo prijeti za brado in ga za vedno pospraviti na hladno, ampak to bo tisto staro pregovorno zvonenje po toči.

Ko se ljudem popolnoma utrga, temu Američani rečejo: »They wen’t bananas!« Banane jeze jim ne bodo nič bolj pomagale kot grozdje jeze.

Umetnost, kakršna je bila Steinbeckova, osramoti barabe in zahteva ostro obravnavo. Na uho jim zavpije vsem nam, da živimo prek lastnih zmožnosti. Šepeta nam, naj raje vnaprej skrčimo svoje »potrebe« in objamemo to, čemur sam pravim razkošna preprostost – raje to, kot da se bomo morali kasneje, pomehkuženi in razvajeni, navajati na krizo s šokom.

(A note for my English readers: from now on, I’ll publish some essays in Slovenian, in a separate section “Nara po domače”. This is the first time that I'm doing it in Slovenian, so I’m not sure if this will reach you; please bear with my bilingual reality and forgive me for making you click “delete” in the case of Slovenian essays. I’m concerned that the AI translation of the essay won’t do it justice, and I discourage you from doing it. If you’re curious, let me know and I’ll translate it properly.)

»Ko patriarhat gori, planet diha!« pravi Oxfamovo odprto pismo vodjam držav Združenih narodov. Aktivistke na družbenih omrežjih modrujejo: »Prvo pravilo, ko sežigamo patriarhat, je, da ne uporabljamo drugih žensk za podžig, razen če aktivno podpirajo njegove stebre.« Sylvia Tamale meni, da ste lahko feminist(ka) le, če se zavzemate za razgradnjo patriarhata, Ophelia Kemingisha pa dodaja: »Moramo biti previdni in skrbeti, da se resnično bojujemo za razgradnjo patriarhata, ne pa za to, da pridobimo enak delež patriarhalne moči.« Helena Liu naniza zraven še četico pridevnikov: sesuti je treba imperialistični supremacistični belski kapitalistični patriarhat.

Cmok v trebuhu preženem tako, da se spomnim besed Simone de Beauvoir iz njene prelomne knjige Drugi spol: »… da dosežejo to najvišjo zmago, morajo moški in ženske, med drugim in onkraj svojih naravnih razlikovanj, nedvoumno potrditi svoje bratstvo.« Pristavim še misel Emmeline Pankhurst: »Osvoboditi moramo polovico človeške rase, ženske, da lahko one pomagajo osvoboditi še drugo polovico.« Zaupanje mi vzbudijo besede Aleksandre Kolontaj, ko piše o sebi kot o prvi ženski ambasadorki na svetu: »Dejstvo, da je bila ženska, “prosta”, samska ženska, prepoznana na tem položaju brez nasprotovanja, priča o tem, da je prišel čas, ko bodo vsa človeška bitja vrednotena enako, glede na njihovo delovanje in splošno človeško dostojanstvo.«

Sprašujem se, kaj bi te davne feministke rekle na razmere v sodobnosti, ko si prav v njihovih razvitih družbah vplivni in pomembni ne upajo odgovoriti na povsem temeljno vprašanje: Kaj je to ženska? Kakorkoli odgovorijo, nekoga bodo ujezili. Ne rečem, da je preprosto odgovoriti na vprašanja, ki se navezujejo na bistvo ženskosti, saj so v to pojavnost vpletene nenehno spreminjajoče se uganke in se še same ženske lovijo z odgovori. Niti spolni organi in telesne poteze, niti hormoni in kromosomi niso več dovolj, da bi kogarkoli nesporno in ob splošnem strinjanju razglasili za žensko – ali moškega.

Biološke definicije se mešajo z družbenimi, na najvišji stopnji pa je pristala samoopredelitev: kar nekdo reče, da je, temu naj bi pritrdil ves svet. Izjeme naj bi delali tako, da jih ne delamo. Pritisk aktivističnih gibanj je vse močnejši povsod, kjer novi kolektivni dogovor to dopušča in celo spodbuja. Tako spol pojmujemo vse manj kot biološko determinanto in vse bolj kot duhovno danost, ki se je lahko posamezniki zavejo kadarkoli v življenju in se vanjo samoopredelijo.

Da se razumemo: fantastično je, da spol ni več utesnjen v togo definicijo, ki so jo nekoč davno oblikovale (moške!) elite – na podlagi od Boga danih dogem. Enkratno je, da družba ne tlači ljudi v zapor stereotipnih spolnih identitet, in če kdo vanje ne paše, je legitimna tarča posmeha. Daleč sem od stereotipnega moškega in kritičen do enoumja, po katerem naj bi dedci nosili le hlače. Ampak kritičen sem tudi do novega feminizma, kadar se spolnega (in splošnega) »osvobajanja« loteva histerično.

Histerija že dolgo ni legitimna strokovna diagnoza, še manj jo je prav pripisovati izključno ženskam, kot je bilo nekoč v navadi. V rabi so mnogo primernejši izrazi, ki neseksistično opišejo duševna stanja ljudi. Pojem »histerično« je vijuganje pomenov odneslo v nepričakovano smer in se vse pogosteje nanaša na to, kar je tako čustveno pretirano, da je že smešno. Seveda ni smešno osebi, ki je v tistem trenutku vsa iz sebe in je potem še tarča posmeha! Nič čudnega, če se odzove s še bolj intenzivnimi čustvi. Da ji prihranimo dodatno bolečino, strpno počakamo, da se umiri, preden se pogovorimo o srčiki problema.

No, tako şmo spoštljivost kazali nekoč, danes se o srčiki problemov ne pogovarjamo, ker s tem razpihamo orkan čustev. Drugi se še pridružijo orkanu in stopijo v bran hipersenzitivnosti, ki podaja roko agresiji. Toda takšno vedenje bi bilo bolj pravilno obravnavati kot duševno motnjo, ne pa da ga še podpihujemo. Nikomur ne pomagamo, če histerije ne prepoznamo, kaj šele, če celo prepovedujemo pogovor o njej.

Še nedavno nismo odobravali histeričnega vedenja v javnosti, pa naj je bila podlaga zanj še tako upravičena. Ogorčenje je častitljivo, kadar je jasno artikulirano, informirano ter podkrepljeno s pravilno odmerjeno in usmerjeno jezo nad čim evidentno grozljivim. Če jezo zamenjamo s histerijo, sporočamo, da nismo vredni zaupanja; ne premoremo konstruktivnosti, ki jo zahtevajo kompleksni izzivi. Kvečjemu krepimo plehek kontrarijanski ekstremizem – tako na svoji strani kot tudi pri tistih, nad katerimi se zgražamo. Družbena omrežja nam nudijo popolno okolje za razpihovanje orkanov in vnašanje motenj v (patriarhalne) strukture moči. To mnogim vliva občutek pomembnosti, čeprav s takim vedenjem le normalizirajo histerijo in ne spodbujajo nujno potrebnega dialoga.

Da se razumemo: dobro je, da dajemo več prostora čustvom v javnem forumu kot nekoč. (Moška) hladnokrvnost nam vliva lažno zaupanje, da obvladujemo situacijo, a v resnici potrebujemo tudi (ženski) krik, ki sporoča: »Zdramite se! Kar se dogaja, je odvratno!« Enkratno je, če znamo prisluhniti temu kriku, ki opozarja na spregledane mrtve kote. Toda to ni isto kot uklanjanje histeriji, ki otročje izsiljuje. Nekaj je narobe, če kot družba dopuščamo kričečim aktivistom, da ohromijo javno diskusijo o vrsti problemov in da izza (neo)feministične maske žalijo vse, ki se postavljajo po robu njihovim zdraham.

Z izrazom »neofeminizem« distanciram novokomponirane skrajnosti od žlahtnega feminizma v njegovi najboljši podobi. Izraz nalašč uporabljam pejorativno, da zajamem nedoslednosti, notranja nasprotja, dvojne standarde, pretiravanja in trčenosti. Ko drezam v osir novodobnih trendov, se sprašujem, ali naj dotično skupino nagovarjam kot neofeministke ali neofeministe? Če izberem prvo, izpade, da izključujem moške, če izberem drugo, podpiram patriarhalno normo naslavljanja mešanih skupin z moškim spolom – ne eno ne drugo ni prav. Bojim se, da zagate ne morem razkaditi tako, da vzkliknem: »Ah, beseda ni konj!« Če razvrednotim, kar jim je sveto, me utegne doleteti sočna žaljivka …

* * *

»TERF!« je prezirljivo zavpila mlada aktivistka na starejšo žensko. Opisala se je kot resnična feministka, zagovornica pravic vseh spolnih (in aspolnih) identitet, za razliko od nestrpnih »radikalnih feministk, ki izključujejo transspolne osebe« (Trans-Exclusionary Radical Feminist). O TERF-kah je govorila tako histerično, da je vzbudila mojo radovednost. Da bi jo bolje razumel, sem od začetka leta 2020 do danes prebral in preposlušal toliko strokovnih del, da bi lahko iz tega diplomiral.

Zdaj vem, da je omenjena zagovornica pravic vseh spolnih identitet izključevala konservativno (cis-) moškost in ženskost, kakor tudi »staromodne« geje in lezbijke, ki jih zanimajo (spolni) odnosi izključno z osebami istega spola, t. j. rojene z enakimi spolnimi organi, kot jih imajo sami. Zaničevala je klasični (liberalni) feminizem, ki se bori za pravice žensk, in tudi sodobnejšega, ki se postavlja še za pravice lezbijk, gejev in biseksualcev – če ne vključuje tudi preostalih črk od T naprej v akronimu LGBTQIA+. »Ožji« feminizem je imela za nazadnjaški in izdajalski.

Nič čudnega, da se običajnež težko znajde v teh vodah, kajti od sredine 19. stoletja do danes so se v feminizmu zvrstile mnoge drastične spremembe. Tako kot se je v krščanstvu nabralo na stotine denominacij in kultov, se povsem primerljivo razvejava tudi feminizem. Nasproti liberalnemu stoji konservativni, belskega nadgrajuje večrasni, radikalni se stopnjuje v separatističnega, na drugi strani stojita katoliški in evangeličanski, transfeminizem se ozira onstran binarnosti moški/ženska, anarha- in eko- se pritikata k -feminizmu z jasnimi težnjami, v diskurzu je pogosta predpona post-: postkolonialno, poststrukturalno, postmoderno, postfeministično …

Če koga inflacija razlag ne zmede dovolj, vse skupaj dodatno zaplete teorija o intersekcionalnosti, s katero se na presečišču sistemske represije ob ženskah znajdejo vsi, ki so tako ali drugače marginalizirani, stigmatizirani, hendikepirani, potlačeni in izkoriščani. Tako se v že pravi (t. i. kulturni) vojni za socialno pravičnost preplete množica identitet, vezanih na spol, raso, izobrazbo, telesno in duševno zdravje, premoženje, postavo, starost, razredno, etnično, politično in versko pripadnost. Pridruži se jim kopica samoizbranih »identitet«, kjerkoli je izbira možna.

Spol (ali točneje gender) si je dopustno izbirati – ne le med ženskim in moškim, ampak izmed več deset razpoložljivih – ter ga celo fluidno menjavati ne glede na vsebino spodnjic. Po drugi strani sta rasna in etnična pripadnost fiksni in ju ni varno relativizirati, kaj šele šaliti se o njiju. Klemen Slakonja se je na Emi moral javno opravičiti in celo zbrisati del videospota, kjer si je temno napudral obraz, da je oponašal (temnopoltega!) Dava Bentona. Dave je javno povedal, da ga ni to prav nič zmotilo, pa vendar so mediji pisali o velikem škandalu in so po spletu zakrožile peticije za Klemenovo diskvalifikacijo. Niti Karla Sofia Gascon (oz. Emilia Pérez), sicer sama trans-ženska, se ni mogla izogniti kulturi črtanja, ko so aktivisti izbrskali na X-u, kako je pred leti kritično pisala o muslimanih in Georgu Floydu.

Kdor ni izkusil neofeminističnega biča na lastni koži, težko razume, na kakšni »logiki« temeljijo drastična vedenja. Da bi razumel, mora najprej vedeti, da je družbena hierarhija v neofeminizmu prekucnjena. Postaven, zdrav, premožen, belopolt, heteroseksualni moški z visoko izobrazbo je na samem dnu kot stereotipizirani izkoriščevalec. Invalidna, revna, temnopolta, transspolna, priseljena brezdomka je na vrhu, ker stoji na presečišču mnogih sistemskih izkoriščanosti. Izkoriščane je prepovedano žaliti, izkoriščevalce pa dopustno, zaželeno in včasih celo zahtevano, na primer, če opazimo, da aktivno podpirajo stebre patriarhata. Intersekcionalnost bi bila lahko kot skalpel za fino seciranje kompleksnih nepravičnosti in natanko zato je grozljivo gledati aktiviste, kako mahajo z njo kot z mesarsko sekiro.

Kako obravnavati pripadnike ranljive skupine (temnopolte imigrante), ko zagrešijo kriminalno dejanje nad pripadniki privilegirane skupine (premožnimi izobraženimi belci iz lokalno prevladujoče kulture)? Denimo ko skupina priseljencev iz Pakistana zlorabi švedsko najstnico. V teoretski hierarhiji bi bilo »normalno«, da privilegirani Šved zlorabi ubogo Pakistanko in se institucije ostro zgnejo nadenj; nedopustno pa je v slabi luči slikati ranljivo skupino v obratnem scenariju. Privilegirana skupina se mora, tudi če je v vlogi žrtve, vsaj malo opravičevati in samoponiževati, da izravna (sistemske) zgodovinske nepravičnosti. Družbeni »operacijski sistem« kolapsira, ko se zgodi zločin, ki se ne ujema s togo teoretsko hierarhijo zlorabiteljev in zlorabljenih. Pristojni se morajo opravičiti bandi Pakistancev zavoljo islamofobije, najstnici pa požugati, naj s spuščenimi lasmi in razgaljeno kožo nikar ne izziva ubogih imigrantov.

Če kdo ob strani blekne, da opaža v zadnjih desetih letih porast določenih kriminalnih dejanj in to poveže s porastom priseljencev iz določenih držav, bo v neofeminističnem komentariatu završalo. Naivneža utegne doleteti anonimna prijava pristojnim organom češ, da je s sovražnim govorom žalil in ogrožal življenja. Pet minut po tem bodo družbena omrežja preplavila zgražanja in peticije h kaznovanju tega sovražnega islamofoba. Histerija bo v dnevu ali dveh privedla do inflacije pridevnikov in »islamofob« bo ožigosan kot belski supremacistični kolonialistični … Histerija bo buhnila celo proti tistim, ki stopijo v bran de facto zlorabljeni ženski. Z nasprotne strani bodo udarili radikalni antifeminstični topovi in v kakofonijo glasov nihče ne bo vedel, o čem se sploh pogovarjajo. Tisti, ki niti ne podpirajo histeričnih niti jim ne nasprotujejo, bodo stali ob strani sklonjenih pogledov in s pekočimi cmoki v trebuhu.

Zavedam se nevarnosti, da preskočimo k ožigosanju vseh imigrantov in podžiganju ksenofobnega sovraštva, pa gre morda za osamljen primer in niso Pakistanci nič strašnejši od Rusov, Albancev, Srbov, Špancev, Nemcev, Poljakov – in samih Švedov. Po drugi strani je prav, da ljudje vedo, če so v novih bandah kakršne koli prepoznavne demografske posebnosti, saj so le tako lahko pozorni nanje. Če imajo kaj z islamizmom, je prav, da oblasti tega ne spregledajo. Narobe je nič ne reči, ko vidimo kaj nespametnega in celo nevarnega, ker bi lahko prizadeli predstavnike sveže definiranih ranljivih skupin, posebej glede na to, da je polariteta skrajno sploščena in prepoenostavljena: kjer najdemo belega moškega, je on dežurni izkoriščevalec, vsi drugi so po »defaultu« žrtve.

Jeseni 2024 sem med sprehodom po Trstu naletel na lično odtisnjene grafite Queers 4 Palestine – pobralo mi je dih. Kvir in islam sta kot olje in voda, nikakor se ne mešata. Če se kdo vtakne v trčenost slogana, ga bodo napadli kar z dveh strani: obtožili ga bodo kvirfobije in islamofobije. Islamski in kvir apologeti so si podobni po odzivih na kritike: branijo se tako, da žalijo nasprotnike in jim grozijo. Kot v primeru mlade aktivistke, ki je starejši feministki osorno prilepila žaljivko »TERF«.

Naj se vrnem k tej verbalni bitki … Mlada aktivistka je ognjevito svarila, naj nihče ne posluša transfobnih laži. Vseeno sem prisluhnil obtoženki in izkazalo se je, da je govorila trezno, zrelo, modro – z dobro odmerjeno in usmerjeno jezo do aktivistov, ki po njenem mnenju sabotirajo dosedanje feministične dosežke. Ob tej ženski so stale mnoge feministke stare šole – vse trezno, zrelo, modro. Proti njim so se bok ob boku s prezirljivko postavljale neofeministke – kričeče, besne, histerične.

Klevetale so svoje matere in babice, ki so s krvavim trudom zgradile feminizem in dale milijonom neprivilegiranih dostojanstvo. Brez njih ženske, geji, lezbijke, biseksualci – in tudi tisti od T naprej – ne bi bili sprejeti tako odprto, kot so. Feminizem stare šole me je nagovarjal z integriteto, tale sodobni, ki so se mu priklanjale nove aktivistke, pa z najstniško oholostjo. Še bolj kot one so me razjezili odrasli okrog njih, ki so se jim s cmoki v trebuhu le zmedeno umikali. Še več: ko sem jim to povedal, so me prosili, naj ne drezam v osir. Zato tega eseja tudi ne morem objaviti v nobeni resni kulturni reviji, ki se večinoma udinjajo vrednotam neofeminizma, in si kritičnega ozira nanj ne morejo privoščiti. V desničarskih medijih bi ta esej mogoče objeli, toda bralci bi ga razumeli obratno, kot je mišljen, zato ga niti tam ne morem objaviti.

* * *

Pekoči bič novega »feminizma« sem doživel na lastni koži. Leta 2019 je v bruseljski organizaciji, za katero sem delal, nekaj kolegic začelo uvajati socialno pravičnost, dekolonizacijo, intersekcionalnost, vključevalnost … Do leta 2020 je bilo novosti že toliko, da smo se neposvečeni v ekipi praskali po glavi. Nisem razumel, za kako resno zadevo gre, dokler nisem v internem forumu podvomil v trditev kolegice, da je binarnost spola zastarel patriarhalni konstrukt in da že ptički na drevesih čivkajo, da je spol fluiden.

Če bi takrat sklonil glavo in utihnil, bi si prihranil mnoge neprespane noči, toda nisem mogel držati jezika za zobmi. Izrazil sem mnenje, da v strokovni javnosti ni splošnega strinjanja o tem, in dodal posnetek znanstvenika, ki je o binarnosti spola govoril trezno, zrelo, modro. Poudaril sem, da dopuščam različne razlage, ampak da se nestrpno izraženo stališče kolegic ne ujema s širokimi stališči raznolikih članov organizacije. Predvsem se mi je zdelo, da nam polemiziranje odvrača pozornost od pomembnejših zadev. Sledilo je ostro opozorilo, naj takih izjav nikar ne delim v skupnih komunikacijskih kanalih, saj so transfobne, seksistične, šovinistične in se zaradi njih moje kolegice počutijo ogroženo. Potegnil sem se nazaj in zaupal, da bo vodstvo zrelo ocenilo razmere in trezno ukrepalo. Toda motil sem se ... sledile so delavnice, da nas vse skupaj podučijo o dekolonizirani socialni pravičnosti.

Izkazalo se je tudi, da je bilo neofeminističnih aktivistk – in aktivistov – več, kot je sprva kazalo. Dvomljivce, ki so se mi pridružili in me podprli, so ostro napadli, interni žargon je vse bolj spominjal na novorek … Če bi me takrat vprašali: »Kaj je to ženska?« bi okamnel. Karkoli bi rekel, nekoga bi užalil. Vzdušje strahu je bilo tako gosto, da bi ga lahko rezal. Predlagal sem evalvacijo in mediacijo, z druge strani je prišla pobuda za mojo prevzgojo in blokado vsakršne komunikacije z menoj. Aktivisti so me označili s še hujšimi žaljivkami kot dotlej.

Opozoril sem vodstvo, da gre za zlorabo hipersenzitivnosti in čustveno izsiljevanje, s katerim ena vpletena stran preprečuje pogovor o srčiki problema. Prišli smo tako daleč, da je histerijo sprožila že najmanjša kršitev kopice novih pravil, vodstvo pa je samo hotelo mir, ne zapletene razrešitve. (So morda slutili, da rešitev niti ni možna?) Hodili smo kot po jajcih, medtem pa so otročarije šle čez rob dobrega okusa. Izgubil sem potrpljenje ter z odmerjeno in usmerjeno jezo udaril po mizi. Ženske ob strani so tiho molčale, zato sem si izposodil njihov glas in zavpil: »Kar se dogaja, je odvratno! Kje ste, trezni, odrasli, modri?! Zakaj molčite?!«

Sledil je orkan … Aktivisti so izbruhnili s tako pretiranimi čustvi, da je bilo že smešno. Spominjali so na užaljeno najstnico, ki ji nobena mera zahrbtnosti ni dovolj, samo da zdrobi sovražnike. Potvarjali so moje izjave in mi pripisovali neresnične zle namere, da bi me naslikali kot naklepnega okrutneža. Če gre verjeti mojim tožnicam, pravkar berete esej skrajno-desničarskega nacističnega ksenofobnega transfobnega islamofobnega seksističnega rasista. K sreči sem tovrstno histerijo opazil v drugih organizacijah, se pogovoril z njihovimi »žrtvenimi kozli« in se od njih naučil, kako se zrelo odzvati.

Ključno je bilo zapisovanje ali snemanje vse komunikacije, saj so aktivisti izkoristili vsako priložnost, da okrepijo svoj status travmatizirane žrtve in moj status nasilneža. Oni so vreščeče ponavljali obtožbe in zahtevali od mene priznanje zlodel, ki jih nisem storil, jaz pa sem jim trezno vračal posnetke, kaj se je dejansko zgodilo. Predlagal sem, da sedemo v krog in se pogovorimo, pri čemer naj nam pomaga dober mediator, da poskrbimo za dostojanstvo vseh vpletenih in tudi organizacije. Priporočil sem vsem v branje knjig o tem novem družbenem pojavu, ampak, glej ga zlomka, nekaj avtorjev je bilo na njihovi črni listi svetoskruncev in tako se je razdor še poglobil. Trdili so, da jih moja navzočnost tako zelo ogroža, da je nemogoče sedeti z mano v istem prostoru. Še na spletnih sestankih sem moral izklopiti kamero in strpno prenašati njihovo pikro pritoževanje. Vodstvo organizacije ni niti povohalo moje obzirno izražene pripombe, da pa morda sodelavke nad menoj izvajajo mobing.

Šele po mojem priznanju krivde, javnem opravičilu (ki so ga že kar one same napisale zame in bi se moral samo podpisati) in obsežni prevzgoji bi se bile pripravljene pogovarjati z menoj. Nisem jim verjel, saj niso kazale, da jim je mar za dostojanstvo teh, ki so jih dotlej ožigosale. Prej omenjeni žrtveni kozli iz drugih organizacij so me opozorili, naj se nikar ne opravičujem, ker bodo to izkoristile, da me potunkajo do konca, češ: »Aha, pa te imamo! Ves čas smo imele prav, zdaj pa si še sam priznal!« Tako se nisem podpisal pod njihovo opravičilo. Opravičil sem se, ker zaradi moje nepopustljivosti mnogi trpijo in za nič več. Še naprej sem trezno opozarjal na spregledane mrtve kote, poudarjal, da se lahko motim, in prosil za nepristranskega razsodnika – da se spustimo zadevi do dna in pogledamo, kaj se zares dogaja. Medtem ko sem čakal, sem prebral še ducat priporočenih knjig in odkril pod preprogo dodatne kupe nesnage.

Organizacija si je izbrala uklanjanje histeriji in izsiljevanju. Vzdušje je bilo tako neznosno, da smo oboji – mi, nasprotniki aktivistk, in tudi aktivistke same – zapustili organizacijo. Želel sem nas rešiti pred razdorom, nazadnje sem bil vesel, da sem rešil kožo in obvaroval lastno integriteto. Še zdaj mi je mar za dostojanstvo vseh vpletenih, iz tehtnih razlogov pa dvomim, da enako do mene čutijo moje tožnice – toda epilog zgodbe je prezapleten (in prezaupen), da bi podrobneje razpredal o njem.

* * *

Opisana izkušnja mi je odprla oči za vrsto psihosocialnih patologij v današnji družbi. Podobnih primerov je na stotine in se dogajajo v raznolikih kontekstih. Zmorem empatijo do vpletenih tudi takrat, ko sem kritičen do njihovih razdiralnih vedenj. Vidim, kako potlačene stiske vrejo na dan in je piščalka na ekonom loncu glasna kot še nikoli. Rešitev ni utišati piščalko, torej na silo zadušiti histerijo, ampak prav tako je narobe histeričnim dopuščati samovoljno blokiranje vsega, česar ne marajo, in vsiljevanje vsega, kar hočejo. Če zmorejo histerijo parkirati in se trezno pogovoriti, v redu. Če ne zmorejo, jih je treba parkirati ob stran skupaj s histerijo, medtem ko se trezni, odrasli pogovarjajo o srčiki problema in iščejo zrele rešitve za dobro vseh vpletenih.

Priznam, pretirano je vso krivdo valiti na to, čemur pravim neofeminizem, toda veliko je nedvomno nosi. Naj vas spomnim, da se je konflikt v moji organizaciji začel s polemiko o (ne)binarnosti spola, in čeprav je v »vojni«, ki je sledila, začetno vprašanje (navidez) obviselo ob robu, je bilo v resnici ves čas osrednji kamen spotike. Moje nekdanje kolegice se še vedno bojujejo za razgradnjo patriarhata in demonizirajo take, ki nudijo povsem preprost odgovor na vprašanje: »Kaj je to ženska?« Neofeminizem dela družbi protiuslugo, ko se na nedvoumne odgovore odziva z žaljenjem, preplavlja javni forum s pretiranim zgražanjem in bombardira heterodoksna stališča. Eno samo nepazljivo dejanje je dovolj, da nekoga povsem očrnijo. Glede na nove rasne hierarhije bi bilo morda bolje reči »obelijo«.

T. i. kultura črtanja je že endemična v radikalno »progresivnih« organizacijah, zato je razumljivo, da se jim radikalno »konservativne« postavljajo po robu z drastično nasprotno držo češ, da varuje svobodo govora in medijev – kar je kratko malo smešno, a evo, stara ideološka razmerja so postavljena na glavo! Trezne, dostojanstvene, kolikor toliko sredinske opcije, ki se izogibajo ideološkim skrajnostim in ne udrihajo drugih pod pasom, so v teh razmerah nemočne opazovalke, kajti čim se postavijo v bran čemu kontroverznemu, jim bodo prav ti aktivisti, ki zagovarjajo svobodo spolne samoopredelitve, odvzeli svobodo do politične samoopredelitve in jih razglasili kot take ali drugačne skrajneže. Magnetizem skrajnosti je tako močan, da se javni forum trga po šivih. Nič čudnega, da je slovar Merriam-Webster razglasil »polarizacijo« za besedo leta 2024.

Delal sem za bruseljsko organizacijo in videl, da so tudi institucije EU, politično progresivne kot so, omrežene z najstniškim neofeminizmom generacije Z, ki vztraja, kot sem nakazal na samem začetku, da je treba patriarhat sežgati na grmadi. Berem dokumente Evropskega instituta za spolno enakost in v njih opažam socialno pravičnost, dekolonizacijo, intersekcionalnost in vključevalnost – seveda v hladnokrvnem legalističnem žargonu. Hladnokrvnost je zlovešča za take, kot sem jaz, ki vedo, kako ognjeriti so aktivisti, ki lobirajo za neofeministične norme in hočejo uničiti patriarhat.

Kamor gre glava, EU, gredo njene vladne in nevladne organizacije, pa tudi države članice naj bi jim sledile, toda nekatere se trmasto upirajo (če smo iskreni, nezadostno premišljenim) progresivnim pritiskom EU – in (tudi zato) uživajo visoko podporo svojih državljanov. Trumpovski zmešani dekreti, odkar je prišel na oblast, kažejo ogorčen odziv ameriške desnice na zmešane politike levice. Žal se skrajno polarizirane pozicije ne pogovarjajo med seboj, kar je politično katastrofalno, vse tanjša sredina, ki se trudi razčleniti srčiko problema, pa je izključena iz javne debate in čepi pretežno neopažena nekje ob robu. Levica bo morala, če hoče obstati, prisluhniti dobro odmerjeni in usmerjeni jezi treznih, zrelih, modrih, za katere je ženska odrasla predstavnica človeške vrste, pika. Ko osvobodimo polovico človeške rase, ženske, lahko one pomagajo osvoboditi vse ostale.

Da se razumemo: ne mislim, da je heteroseksualnost edina pravilna. Prizadevanja za enakopravnost manjšin niso zaključena in so zato legitimna. Opozarjam le, da je nujno obvarovati dosedanje dosežke feminizma in na njih graditi naprej, namesto da posplošeno demoniziramo (strupeno!) moškost, pejorativno zapakirano v izraz »patriarhat«. In kar je najpomembneje: histerija nima česa iskati v javnem forumu.

* * *

Feminizem mora temeljiti na osvobajanju žensk. Spolna samoopredelitev se ne sme dogajati izven okvirov temeljnih bioloških determinant. Z zanikanjem binarnosti spola neofeminizem sam sebi jamo koplje. Priznati mora, da različna hormonska razmerja privedejo do razlik v okostju, mišicah, spolnih organih in sekundarnih spolnih karakteristikah. Ženske imajo jajčnike in vagino, moški testise in penis, okrog tega dvojega se razvijeta različni telesi – pač tako, kot se je evolucijsko izkazalo najbolje. Sem spada raznolikost anatomij, vključno z velikim vmesnim poljem, kjer najdemo vitke, visoke, čokate, debele, gladke, nagubane, gole in dlakave. Med njimi so možate ženske in ženskasti moški, tako in drugače spolno usmerjeni in hormonsko naravnani.

Toda konec koncev evolucije ne brigajo družbena prepričanja in vse te variacije. Zanima jo ženska kot odrasla predstavnica človeške vrste, ki zmore oplojeno jajčece prenesti čez porod, nego in vzgojo do zrelosti. Z moškim je enako: biologijo zanima moški, ki dobro opravlja funkcije, vezane na nadaljevanje vrste. Ostala pestrost bogati primarno spolno binarnost, ne more pa je izničiti. Vsakogar, ki zanika ali relativizira temelje spolne binarnosti, posebej če to počne histerično, je edino prav vljudno, a odločno, odsloviti iz resne javne debate.

Da se razumemo: s tem ne zanikam negativnih pojavov, povezanih s patriarhatom in mizoginijo, ter nestrpnosti do vsega, kar se ne ujema s heteronormativnimi stereotipi. Te probleme je še kako nujno nagovarjati! Ampak da bi se lahko pogovarjali, se moramo vsaj glede nečesa strinjati, in predlagam, da začnemo pri pragmatičnem strinjanju glede definicije ženske. Definicija moškega se nanjo neposredno navezuje in tako dobimo temelj vseh spolnih »identitet«. Če aktivisti že vztrajajo, jim lahko rečemo »identitete«, toda ne smemo dopustiti, da relativizirajo temeljno biologijo ženske in moškega.

Naj tu izpostavim eno svoje stališče, ki ga morda po vsem prebranem ne bi pričakovali od mene. Prav v gibanju, ki se predstavlja s predponama trans- in kvir-, se skriva velik potencial, da potegne človeštvo čez marsikakšno notranjo nebulozo, ki jo vlečemo za seboj že stoletja. Praktično ni religije, ki ji ne bi bil vsaj del ideala transcendenca, nekakšno preseganje ujetosti v meso in kri, osvobajanje od poželenja spolovil in vseh bremen, ki spadajo zraven. Prvič v zgodovini imamo možnost preseči spolno determiniranost oz. smo temu povsem blizu in tudi težnja po androgini aspolnosti ni tabu – posebej v teh letih, ko se pred nami odpira še večje polje transhumanizma, skratka materialne transcendence. Če to gibanje filozofsko dozori, se dialektično naveže na obstoječe razmere in se otrese plehke aktivistične histerije, lahko pomembno prispeva k diskurzu o bistvu človeškosti, življenja in zavesti. Mnoštvo religij se lahko čez vzvod sekularnosti zasuče v neko novo, univerzalno religijo, ki prisega na sveža obzorja transcendence. Da bi segli do žlahtnih globin teh obzorij, moramo orodja trans- in kvir-filozofije uporabljati kot fini skalpel, ne pa kot mesarsko sekiro. Tako je tudi treba brati subtilnosti v temeljnih kvirovskih delih, ne pa jih pačiti v totalno (postmodernistično) dekonstrukcijo popolnoma vseh struktur moči brez kakršnekoli alternative.

Gibanja nastajajo z razlogom in imajo svoje mesto v večni shemi univerzalnih dejstev. Nekatera pridejo na kratko in malo premešajo juho, nekatera se vmešajo vanjo in ostanejo. Težko je reči, kakšna bo usoda neofeminizma, vem le, da ne obstaja per se. Gledam, kako si goreče prizadeva za transcendenco mesene zmede in trpljenja. Za skupni imenovalec si izbere arhetipsko zlo, patriarhat, in zraven naniza še četico pridevnikov: imperialistični supremacistični belski kapitalistični … Sežiganje vsega tega je za povprečne ljudi sovražno dejanje, zato to »transcendenco« že nagonsko odrivajo.

* * *

Naj zaključim z vrednoto, ki bi jo bilo vredno postaviti v središče slehernega gibanja za izboljšanje družbe, tudi feminističnega: dostojanstvom. Brez dostojanstva nima nobena zmaga v bitki za socialno pravičnost moralnega leska; takšna zmaga je lahko politična, gospodarska in ideološka, a ne more biti moralna. Dostojanstva se drži pomembna neizogibnost: ko ga povzdigujemo pri drugih, ga krepimo tudi pri sebi. In obratno: ko stojimo dostojanstveno, zlasti v težavnih razmerah, se to pozna pri vseh vpletenih. Dostojanstvo je treba upoštevati med temeljnimi kriteriji, ko se odločamo, na katero stran se postaviti v sodobnih strateških vojnah – pa naj se bijejo s puškami ali s pametnimi telefoni.

Za časa vojne je najtežje ohranjati dostojanstvo vseh vpletenih. Kako naj se postavimo v odnosu do agresorja, da ohranimo dostojanstvo in da povišamo tudi njegovega (vsaj v očeh njegovih podpornikov)? In če mu popuščamo, da ga ne bi prikrajšali za dostojanstvo, kako naj ohranimo svojega? Kje so meje požrtvovalnosti, na katerih se izgubi dostojanstvo obojih in vsi zgrmimo v pogubo? V katerih primerih se moramo od evidentnih blaznežev preprosto odmakniti in jim postaviti visoke meje, da obvarujemo svoje dostojanstvo? Jim moramo morda odvzeti svobodo (in celo življenje!), da ne bi šlo po zlu še tistega malo dostojanstva, kar jim ga je ostalo?

Na vsa ta vprašanja je težko ponuditi kratek, enoznačen odgovor. Je pa z »ne« povsem ustrezno odgovoriti na obratna vprašanja, denimo: Ali lahko obdržimo dostojanstvo, če uničimo nasprotnikovega? In če igramo umazano, da bi ustavili »zlobneže«? Se smemo držati vzvišeno do »nizkotnežev«, ker se nam zdijo njihove vrednote grozljive? Se je dopustno opreti na moč in položaj, da odvzamemo moč tistim »izkoriščevalcem«, ki jim je ne privoščimo? Besede med narekovaji nakazujejo, da v vrednotenje drugih vstopamo s predsodki in če se temu ne moremo upreti, druge a priori prikrajšamo za dostojanstvo, kar pomeni, da se ga oropamo še sami. Pa tudi če bi te besede zamenjali z nezaznamovanimi, bi bil pravi odgovor na vprašanja še vedno »ne«, če si le želimo moralne zmage.

Ko neofeminizem sežiga patriarhat, se ne sprašuje o ugledu. Z mesarsko sekiro se spravlja nad privilegirance (moške), ne s skalpelom. Toda brez zrelega, odgovornega očeta (patra) ni in ne more biti razvite družbe. Ključno vlogo pri tem igra tudi kolonializem z vsem slabim in dobrim, kar je povezano z njim. Dovolj sveta sem obhodil, da vem, kako nevarni so kraji, kjer ni sodobnih institucij, ki so jih ustanovili večinoma Evropejci. Ne pozabljam, da so pod njimi fine plasti starejših patriarhalnih institucij, ki segajo vse do Bizanca, Rima, Grčije, Perzije … Sežgati vse to bi bilo skrajno neodgovorno. Kar je v patriarhatu in kolonializmu evidentno slabega, je treba fino secirati, ne pa odrobiti z zamahom sekire.

Razni patriarhati so prelili reke krvi, da so se obrusili drug ob drugega in so si manjšine v zadnjih sto letih izborile dostojanstvo. Nespametno je verjeti, da bi sežig patriarhata svetu povrnil nekakšno pradavno rajsko pravičnost, osvobojeno izkoriščanja. Matriarhalni totalitarizem bi bil lahko prav tako okruten, če bi bili očetje, recimo, le za razplod in garanje. Lahko, da bi jim neofeministke celo privoščile tlako, ker so dolga stoletja izkoriščali ženske, in bi se jim zdelo prav, da se usodi skrajno zasučeta. Matriarhat se lahko potrdi le z objemanjem patriarhata, ne z njegovim zanikanjem (kaj šele sežiganjem). Da bi nam bila dana enakopravnost, jo moramo ponujati drugim in »onkraj svojih razlikovanj potrditi svoje bratstvo.«

Matriarhinje so modre ženske, matere, babice, ki znajo najprej odlično poslušati in se potem odzvati jasno artikulirano, informirano ter podkrepljeno s pravilno odmerjeno in usmerjeno jezo, nikoli z najstniško histerijo. Enako se obnašajo tudi zreli moški, ki si zares zaslužijo naziv patriarh. Tako eni kot drugi so v osebni zrelosti feministi, saj varujejo dostojanstvo vsakogar, seveda glede na dejanske možnosti. Realnost je okrutna; na svetu mrgoli tepcev in norcev, povzpetnikov in megalomanov, ki razdirajo temeljna družbena tkiva – močna moška roka jih bolje obvladuje kot ženska, še lažje pa je, če zraven doni pravilno odmerjen ženski krik. Družba mora v egalitarnost dozoreti, pa še takrat se lahko opeče, če ni pozorna na nevarnosti, kot kaže primer pregovorno progresivne Švedske, kjer je nasilje nad ženskami v porastu, k čemur v veliki meri prispeva krepitev »multikulturnosti« in so nasilneži vse bolj, če uporabim floskulo, nešvedi.

Ko pozivam k pogovoru o teh temah, imam v mislih fini pristop s skalpelom, ne mesarskega s sekiro. Pričakujem poglobljen pogovor o srčiki problema z željo povzdigniti dostojanstvo vseh. Če sežgemo sedanje institucije, pristanemo v anarhiji, kajti vse, na čemer stoji globalni red, je v večji ali manjši meri patriarhalno, kolonialno, kapitalistično, belsko itd. Uničiti, kar je, in potem graditi alternativo, je vse prej kot pametno.

Povsod po Evropi se kotalijo tanki, ne le na njenem vzhodu. Evropa se oborožuje, pa ne zavoljo kulturne vojne na X-u, ampak zato, da se zoperstavi nekim oboroženim silam, kar je še en tehten razlog, da ne sežigamo patriarhata. Čas terja trezno in požrtvovalno prevzemanje odgovornosti, pa čeprav po tradicionalnih ženskih in moških vlogah, da le ohranimo skupno dostojanstvo. Notranji razdor gre sovražniku najbolj na mlin. Drži, da je za časa vojne najtežje ohranjati dostojanstvo vseh, toda prav v vojni, ko je najtežje, je to dejanje najbolj žlahtno in ga še posebej cenimo. Postavljeni smo pred dejstvo, nimamo izbire – in ravno takrat je izbira neprecenljiva. Odreči se moramo delu dostojanstva na individualni strani, da ga obvarujemo na kolektivni.

S histeričnim problematiziranjem binarnosti spola in s teoretsko razgradnjo patriarhata si odvračamo pozornost od kritičnih problemov sodobnosti. K pogovoru o (neo)feminizmu vabim natanko zato: nujen je, da prekinemo puhlo pričkanje o nebistvenem tudi na drugih področjih, parkiramo histerijo ob stran in zaustavimo katastrofalno politično polarizacijo. Vsaj doma, kjer se lahko pogovorimo tako, da razumemo, kaj pomeni reči bobu bob. In ženski ženska.

Kaj velja pogum, so najbolje vedele pionirke feminizma, kot je Elizabeth Cady Stanton iz sredine 19. stoletja. Želim si, da bi na moralnih temeljih, ki so jih postavile ženske kot ona, gradili pravično družbo prihodnosti. Le tako bomo obvarovali lastno integriteto in povzdigovali dostojanstvo vseh vpletenih. Tako pravi Elizabeth: »V tistem trenutku, ko se začnemo bati mnenj drugih in oklevamo povedati resnico, ki je v nas, ter iz političnih vzgibov obmolknemo, ko bi bilo treba spregovoriti, se tokovi božanske svetlobe in življenja ne stekajo več v naše duše.«