Festival DIFFRNT: nekatere spremembe si izberejo nas

Presnova treh dni nepozabnega festivala

V petek od 22:11 poklepetam z natakarjem pri šanku restavracije v kampu Menina. Vzel sem si zadnji premor za “hidracijo” pred spanjem. Vprašam, ali se še da dobiti kaj in odvrne, da nam dajo še petnajst minut.

»Res lepe stvari počnete, takih dogodkov bi moralo biti več,« reče.

Zasvetijo se mi oči in z vso iskrenostjo vprašam: »Tako se trudite! Ali vam lahko plačam pijačo?«

»O, ne hvala!« Podviza se na drugo stran šanka, zrine med vidno utrujene sodelavke in mi natoči vrček piva. Z velikim, »Hvala!« mu vrnem nasmeh. Prepustim ga pospravljanju in zadnjim strankam ob mizah po kotih restavracije in se umaknem v temo pomeditirat o res polnem dnevu. Spremljavo mi delajo ritmi banda RANR. Iskreno ga občudujem, ko nosi težo mojega sveta.

Domača naloga narejena!

Katja Verderber je na delavnici le nekaj ur prej iz mene izvabila obljubo, da bom v prihodnjih dneh prav v takih situacijah, kakršno sem opisal, vadil javno nastopanje z lepo projiciranim glasom, obrazno mimiko, govorico telesa in za povrh, seveda, karseda jasnim sporočilom. Zakaj ne bi vadil že isti večer? Z novimi prijatelji … in natakarji … in samo carico Katjo.

Prav vsaka situacija, vsak posameznik, si zasluži mene celega: jasnega, definiranega, s prav tisto »masko«, ki zagotavlja vsem vpletenim, da od tega odnesemo največ. Masko persono (ali po grško prosopon) so igralci v klasičnem grškem gledališču nosili, da je okrepila njihov glas in poudarila značaj lika. Na Katjini delavnici smo si kot maske nadeli duha različnih živali, da smo iz svojega drobovja potegnili pristnost svoje lastne osebnosti, lastne persone. Mene je poklical medarski jazbečar (honey-badger), uradno najmanj ogrožena živalska vrsta na Zemlji. Moja naslednja naloga je bila, da v njegovi koži oddelam sobotni dopoldanski panel v družbi Ljupke Vrteve, Matica Munca in (povezovalke) Mateje Koren (o tem več na koncu).

Pripravil sem se še na dva načina. Intervjujev z Ljupko ni bilo težko najti, saj je bila v zadnjih mesecih precej v medijih kot inženirka leta, Matic pa se na mojem radarju redno prikaže, ko privzdigne glas ob kakšni splošni nebulozi, pa vendar sem pobrskal po njegovih nedavnih zapisih.

Za piko na i, sem si rezerviral čas, da sem lahko prisostvoval praktično celotnemu festivalu DIFFRNT. Želel sem svojemu panelu in festivalu kot takemu resnično dodati vrednost. Imam se za privilegiranega, ker me ducat nujnih obveznosti ni vlekel k neizogibnostim v službi in doma. Poklepetal sem z mnogimi vodniki (ki so izvajali delavnice in panele), pa so tako rekoč vsi prišli le odpredavat in potem odhiteli proč.

Kot pisatelj sem si samoiniciativno nadel tudi masko osrednjega poslušalca (keynote listener), da bi na koncu spisal pripoved o DIFFRNT-u, ki jo bo užitek prebrati. Nisem mogel na vse vzporedne delavnice, sem pa s tistih, ki sem se jih udeležil, odnesel kolikor biserov sem lahko. Sproti sem jih nizal na nit, da se ne razgubijo in jih na koncu stresel v varno košaro. Da jih kasneje v miru nanizam estetsko in poučno. To, kar pravkar berete, je biserna ogrlica po mojem okusu in presnovi.

Vsi delamo vse po svoje

Po petkovem večernem koncertu sem šel člane RANR pohvalit in preverit, če sem iz narečnih drobtinic prav razbral murskosoboški karakter karizmatične pevke Neli Lalovič. Kot nalašč se je ravno obrnila proč in nekaj pospravljala, pa sem se zaklepetal s spremljevalnima vokalistkama. Navdušeno sta mi prikimavali (češ, prav si jo prebral) in ponosno hvalili magnetno središčnico benda, kakšna carica je in kako vrhunsko sestavlja večino besedil. Nasmehnila se je, pomahala in pospravljala naprej.

Na koncertu je, seveda, težko slediti tekstom. Vanje sem se poglobil naslednje jutro, da polovim podtone večera in morda tudi kar celotnega festivala. Med možganske vijuge se mi je zataknil verz iz komada Ne reci …

V modernem svetu nihče te ne pogleda.
Fantazija, ki s časom umre in
ostanejo le misli, ki jih misliš.
Odmikaš se.

»Evo, to sem jaz ta hip!« sem se nasmehnil.

Da se ne bi odmaknil predaleč, sem v nedeljo dopoldne prebral sporočila novih znancev s festivala in potrdil prošnje za prijateljstvo na družbenih omrežjih. Čeprav smo v modernem svetu, sem pogledal obraze in profile mnogih, ki so se me dotaknili in poiskal stik z njimi. Naročil sem se na Substack Iz Aninega dnevnika in in prebral naključen članek. Ko jih preberem še nekaj, ji bom poslal (obljubljeni!) odziv in »kritiko«.

Zame je bil vrhunec dogodka panel, na katerem so Ina Kukovič Borovnik, Branimir Brkljač in George Deriso modrovali o tem, kako samega sebe izumiti nanovo. Razlog je zagotovo, ker se tudi sam ubadam s tem vprašanjem zadnjih nekaj let.

Med vrsticami sta mi Brane in George sporočala: »Ko zadeneš ob dno, moraš narediti, kar pač moraš narediti!«

George je solznih oči povedal, kako se je za las izognil sestanku v enem od dvojčkov v New Yorku tistega usodnega dne, 11. 9. 2001, in kako globoko ga je to zaznamovalo. Brane se je spomnil selitve iz Novega Sada v Slovenijo sredi 90-ih, ko bi ostati bilo nič manj kot mazohistično.

»So spremembe, ki si jih sami izbiramo, in tiste, ki si izberejo nas.« Ob teh besedah sem vedel, zakaj sem moral priti na ta DIFFRNT.

»Pogum ima dva izraza,« je rekel George, »za in od.« Prvega potrebujem, ko kam vstopam ali to sprejemam, drugega pa, ko moram nekaj zapustiti ali izpustiti. Ob strani je v moji glavi viselo vprašanje: »Ali se kdaj zgodi dan, ki me ne sooči z obojim?«

Zavedel sem se, da je platno mojega življenja stkano iz dveh poetskih niti, ene pokončne in druge vodoravne, poguma za in od. Platno se pogosto trga in takrat ga krpam s krožnimi in presečnimi nitmi, ponovno se izumljam in se moram navaditi, da me pisane zaplate in šivi naredijo unikatnega. Vse kar delam, delam po svoje in prav je tako!

Strigel sem z ušesi že na samem začetku, ko je Ina pogovor odprla s poezijo Nore Bateson in v pogovor vpletla tudi njenega očeta, slavnega očeta Gregoryja. Oboje je namigovalo na sistemski in zlasti življenjski pristop k vprašanju ponovnega izumljanja samega sebe. Prekrasno je ta občutek zapečatil Brane, ko je s svojim žametnim glasom (v angleščini, ki je v naglasu nosila vsaj malo Balaševića), lepo počasi prebral Sinatrin I did it my way. Na konec pogovora je sedla kot Kosmodisk na utrujeno hrbtenico.

Na to nedeljsko popoldne sem šel zadnji verz prevest – po svoje:

Kajti kaj je človek, kaj pa ima?
Če nima sebe, potem nima nič.
Kako izreče besede, ki jih res čuti
in ne besed tepca, ki kleči?
Moj dnevnik pravi, pretrpel sem udarce
in naredil vse po svoje.

Kako mladi delajo vse »po svoje«

Pismenost z UI ni več noben luksuz, neizogibnost je! Mladi podjetniki si ogromno pomagajo z UI pri tem in tistem. Naja gradi aplikacijo, ki ne šteje kalorij, ampak riše krožnike, ki teknejo; Lana Rakovec je zmagala na tekmovanju POPRI s podjetniško idejo, kako z AI generirati top glasbo za fitness vadbo; Gabriel Grbec s Picmimovim AI družabnikom Pimom podpira kreativni proces ob ustvarjanju avtentične prezence na družbenih omrežjih; (že omenjena) Manca, ki ni več tako zelo mlada, vsekakor pa izžareva mladostnost, je razturala v rabi AI pri gradnji posla, da si zagotovi svoj prostor pod škrtim e-soncem.

Stara garda nas je, prav nasprotno, pozivala k razmisleku o smislu dokazovanja. Zanimivo, da nam je Voranc Kutnik to vprašanje postavil nekaj dni po tem, ko je zaključil Iron Man triatlon in dan pred tekom na 100 km na PTRF (vključno s 6500 m višinske razlike!). Drži, tisti, ki se zmorejo tako hudo dokazati, se jim ni treba več prav nič dokazovati.

»Kaj pa drugi?« sem se spraševal po sicer res prijetni delavnici, »Kaj pa jaz?«

Preživeti na trgu ni mačji kašelj, pa ni pomembno ali smo mladi ali stari, ali uporabljamo AI ali ne, ali smo »varno« zaposleni ali s.p., ali smo v zavetju hostla Mama ali že povsem na »svojem«. Vedno znova se moramo izmišljati nanovo, ker nam zakonitosti dobe, v kateri živimo, ne pustijo počivati.

Sami sebi dovolj

Inino opozorilo, da narava deluje drugače kot ljudje razmišljamo, in zaključek, da smo se prav malo genetsko razvili, odkar smo kot vrsta zapustili votline, je Brane hudomušno pospremil z mislijo, da se bomo, kot vse kaže, kmalu vrnili tja.

Hiper-tehnološki svetovi nas puščajo prazne. Branetov sin se je po študiju ekonomije v Londonu vrnil v Kikindo v isto hišo, v kateri je odraščal njegov oče in zdaj se gre regenerativnega kmetovanja. Ni šel nazaj v votlino, ampak nekam vmes. In ni edini. Zajeten odstotek mladih se vrača k zemlji in vse več jih bo. Zakoreninjeni v svojo zemljo se bodo še naprej učili od celotnega sveta – da bi bolje živeli sami s seboj.

Nekateri temu pravijo kozmolokalizem; zelo verjetno se bodo skupnosti v prihodnosti našle prav v takšni nenavadni vmesnosti: globalno povezane s tehnologijo in lokalno zasidrane v prizemljeni skupnosti, kjer jih objema surova realnost tega, kar je.

Udobje v surovi realnosti je omenila na prvem petkovem panelu Louise Brierley-Ingham. Oprla se je na sočno besedo »rawdogging«, ki jo je praktično nemogoče prevesti v slovenščino. V prvem pomenu se nanaša na (tvegan?; naraven?) seks brez kondoma, v drugem pa na zavestno izogibanje takojšnji zadovoljitvi impulzov. Ko nam je vsega preveč, je cela pustolovščina sedeti na srednjem sedežu na letalu brez slušalk in zamotenosti s filmom na mini ekranu – ko se odločimo, da smo sami sebi povsem dovolj! (Hm, mogoče bi se lahko temu po naše reklo samozafuk? Ali še bolje: samoljubeči samozafuk!)

Statična krepitev mišic, kosti, srca in duha se zgodi, ko nosimo svojo lastno težo in vse, kar je na naših ramenih, brez godrnjanja. Po taki sposobnosti bi moral vsak direktor povprašati kandidata za službo na samem začetku pogovora. Te kapacitete se ne da »fejkati.« Vanjo se ni možno »komitati« in z njo se ni možno »relejtati«. Hkrati je brez nje težko v podjetju najti pravi »flow«.

Zgodba premika

»Flow« je vrhunec. Brez dileme po njem hrepeni vsak kreativec. Je pa treba vedeti, da sta flowa dva: notranji in zunanji. Lahko »flowam« sam s seboj v popolni harmoniji in mi je to dovolj, čeprav svetu ni mar zame, lahko »flowam« z magijo sveta in za to samega sebe parkiram na stran, čeprav me to duši. V zvestobi obema se zgodi meta-flow – takrat za orgazem ne potrebujem seksa in obilje pride kot stranski produkt ustvarjalnosti.

Globoka povezava ne potrebuje kontakta, jo pa globok kontakt vsekakor oplemeniti. Posebej, če je povsem »razstrupljen«. V tej nadzemni nedolžnosti smo z Manco Langus spoznavali pristen (neseksualen) dotik na jutranji kontaktni improvizaciji. Senzualnost nas je spoprijateljila s posebnim flowom, da smo se v njem še zvečer in drug dan lahkotno prepoznali.

Enako kot smo se prepoznali v paradoksnem zvijanju fascie zadnje jutro pod taktirko Mojce Koligar. Tako nekako nas je vodila: “Levo roko na desno ramo, desno ramo k levemu kolenu, levo koleno pod desno, počep, zasuk glave tja, kamor si ne predstavljaš, da spada, in potem še razteg hrbttenice ob iztegu uhljev z dlanmi. In potem šest globokih vdihov.” Hkrati se trudiš izgledati normalno, kar v tej poziciji absolutno ni mogoče.

Tega nismo počeli zato, ker je to objektivno res, ampak zato, ker smo se sami odločili tako interpretirati zgodbo, ki se je odvijala pod našo kožo. In jo tako pripovedovati ter se ob njej dotikati sebe in drug drugega. Natanko tako jo zdaj pripovedujem vam, ki to berete. Tako tistim, ki ste bili zraven, kot tistim, ki niste. Da zgodba (pre)živi, si mora izboriti prostor pod več kot enim čutom.

Takrat se zlijejo ethos (znanje), pathos (zgodba) in logos (ponudba), pravi Blaž Jarc prosto po Aristotlu. Danes je to dejstvo treba ogrniti v sodobna komunikacijska orodja in vešče pretakati po družbenomrežnih kanalih. Zgodba, ki temelji na prepričljivem znanju in ob sebi nosi konkretno ponudbo, je lahko ekonomsko vzdržna in zato obstane v nepredvidljivem multimedijskem prostoru – sploh, če povrhu tega upošteva zakonitosti IG, SC, YT, FB, TT … Po drugi strani ima suhoparen fokus na keš lahko le kratkotrajne učinke, pa naj je še tako popolno usklajen z vsemi algoritmi in suhoparno donosen. Na presečišču tega dvojega sedi pojem »integriteta«.

Prodajamo se za drobiž, ko se prodajamo za milijone

Priznam, zapustil sem prostor, ko mi kakšna znanja niso bila blizu ali so celo bila skregana z mojimi življenjskimi nazori. V nekaterih primerih sem potrpel, ker si ne morem privoščiti, da ne bi razumel tiste maske gospodarstva, pod katero je integriteta že davno umrla.

To je tista plat, kjer nategujem bogate drugače kot revne. Vse ostale vmes, seveda, skrbno razslojim z AI algoritmi, da jim zaračunam točno toliko, kot so pripravljeni plačati. Prodajam jim logo, izdelek je samo prevozno sredstvo. Jogi je zelo gibčen v ceni, raztegnem ga lahko od 170 (oz 169) do 1.700 €. Morda celo 70.000, kot v primeru Masterpiece Superb, da ne omenjam najluksuznejše postelje Janjaapa Ruijssenaarsa za skoraj 1,7 milijona.

Nič ne rečem … če je nekdo pripravljen toliko plačati, naj jo ima. Bolj me skrbi to, da družinski podjetniki, ki so družbeno koristne dejavnosti zgradili s svojo krvjo in znojem, težko najdejo kupce za svoja podjetja, ko jim kaj zaškriplje.

Damir Novak, povezovalec sobotnega panela o družinskih podjetjih, je izrekel okrutno resnico: »To, kar je nekdo pripravljen plačati za podjetje, je njegova realna cena na trgu.« Ne glede na gmotno vrednost strojev in blaga, znanja in veščin, tradicije in inovacij. Enako kot pri avtomobilih in vsem ostalem. (In člankih, ki jih pišem za slovenske medije, pa zanje dobim drobiž.)

Prav stiskalo me je v trebuhu, ko sem poslušal Damirjev pogovor z s Tomom Senekovičem in Klemenom Trobišem. Po eni strani starši ne izpustijo svojega posla in se ne pogovarjajo s svojimi lastnimi otroki, po drugi strani slovenska zakonodaja ni prav prijazna do domačih podjetnikov, da ne omenjam še kupa drugih norosti, ob katerih se človek povsem zares vpraša, čemu sploh vztrajati? Čisto vsak slovenski podjetnik, ki vztraja, dela 10, 12, 17 ur dnevno in nosi vsa bremena zaj..ane administracije, si zasluži nacionalno medaljo za zasluge!

Lahko zamahnemo z roko češ, da so si sami krivi, ker niso dovolj konkurenčni na globalnem trgu, ampak to je nepravično! Niso si sami krivi. Postalo je nacionalni šport na levi in desni, kako se čim bolj ceneno prodati za kratkotrajnje koristi.

Tržni ekosistem je brutalno neusmiljen. Sili nas h kompromisom z lastno integriteto in najglobljimi vrednotami, čeprav bi si po drugi strani želel, da bi jim bili noro zvesti – ker ima integriteta visoko ceno.

Ob robu delavnice Mance Šalehar sem razmišljal o tem, kako si postavljam ceno. Manca obljublja veliko in gradi na svojih izkušnjah z Woltom in še kje. Ne dvomim, da je tudi njen »delivery« zanesljiv, njen pristop je prepričljiv in tudi način, kako si pomaga z AI, je odličen, sem pa kot nekdo iz stare garde stopil korak nazaj in se vprašal, kako daleč je možno raztegniti integriteto, preden poči.

Bogastvo, uspeh, videz – de facto vrednote Slovenije

Ob predpripravah na festival DIFFRNT sem od Ljupke Vrteve prvič slišal za pet temeljnih vrednot Slovenije:

1. zaupanje in spoštovanje

2. poštenost

3. medsebojna pomoč

4. pripadnost

5. zmernost

Ko je ob vprašanju vrednot nekdo iz publike vzkliknil: »Zavist!«, sem vedel, da smo zadeli žebljico na glavico, ker smo se odločili v panelu poudariti prav vrednote.

Pet vrednot Slovenije (ki sem se jih vestno naučil na pamet) sem presejal skozi pogovore z nekaj naključnimi udeleženci festivala. Poštenost je bila vsem sumljiva glede na politične afere, zmernost se jim je zdela le lično zapakirana pregovorna slovenska (pretirana?) skromnost. Medsebojna pomoč se, seveda, izrazi šele takrat, ko se znajdemo v totalni krizi, pripadnost poznam v športu, sicer pa bolj tako. Kaj pa zares, de facto, spoštujemo?

Matic je teden pred udeležbo na panelu v svoji šoli povprašal mulce, katere so njihove najvišje vrednote. Vsak, ki živi prizemljeno v stvarnem svetu, bo njegov odgovor sprejel kot (boleče) reallističen. Prva vrednota je bogastvo, druga uspeh, tretja pa videz. Matica je skrbelo, ker mladi niti razumeli niso izraza solidarnost.

Slovenija je prekleto daleč od integritete, dokler na lični spletni strani razglaša visokoleteče ideale, medtem ko njena mladina sanjari o poležavanju na vplivniški plaži, skratka o sončnih očalih na Havajih z milijoni sledilcev na IG in SC. Ljupka nas je vračala v svetlo stvarnost slovenstva, kjer mladi poprimejo za delo in jih navdihujejo konkretne inženirske stvaritve njihovih rok za boljšo prihodnost. Ustvariti konkretno reč, ki drvi ali leti, je navdušujoče! Matic je hkrati sidral naš optimizem v soočenje z neizogibnimi dejstvi, kajti posledice odtujevanja od sebe in sveta puščajo za seboj smrdljivo gnilobo.

Niti zamisliti si ne morem, kako je spremljati problematičnega fanta, ki bi najraje vse zadavil ali postrelil. »Njegovi starši so nori,« je pribil Matic. Meni se je po glavi vrtela misel, da smo vsi nori, dokler prenašamo družbo, v kateri je sploh možno, da odrasla oseba izkuša starševstvo hkrati z (nediagnosticirano!) norostjo. S tem zvali breme akutne psihopatije na svojo celotno družbo in jo morajo absorbirati krepostni dobrohotneži, kakršen je Matic.

Mateja mi je na panelu o optimizmu (ki je na svoj način moral zaiti tudi v pesimizem!) dala zadnjo besedo. Skrbno sem jo odmeril! Spomnil sem se nasmejanega Francoza Rafaela, ki mi je potrkal na vrata pred dvajsetimi leti in spregovoril z menoj v polomljeni slovenščini. Rafael je devet mesecev hodil po Sloveniji, se naučil jezika in nazadnje tudi imel otroke s Slovenko. Pohod ga je obdaril s spoštovanjem, ne, z občudovanjem tega neverjetnega prostora, ugnezdenega med Alpe, Jadran, Panonsko nižino in Balkan. Obiskal je kraje, ki jih jaz nikoli ne bom, srečal ljudi, ko so mu dali občutek za mikrolokalne objektivnosti Slovenije.

Ko sva se pogovarjala, mi je dejal, da bi vsaki mladi osebi med petnajstim in dvajsetim letom privoščil polletni pohodniški izlet po Sloveniji – za srečanje z vsakdanjo realnostjo. Država bi zagotovila gojzarje in rugzak na eni strani, pa mrežo postajališč na drugi, za ostalo bi poskrbela skupnost. »Fak!!« sem pomislil, »Francoza rabimo, da se spomnimo česa takega!«

Morda Francoza rabimo tudi, da kaj takega uresničimo? Kajti sami niti dvajset let kasneje nič takega nimamo.

Predstavljajte si mladeniča, ki oddela nekaj tednov pri naključnem avtomehaniku, nekaj pri odvetniku, kmetu, mizarju, gozdarju, pleskarju, natakarju … mladenko, ki naredi mini »prakso« s frizerko, sekretarko, sirarko, svetovalko, profesorko, vzgojiteljico, kuharico … Ne, ne ločujem spolov po poklicih, vse izmenjave se lahko spletejo v vseh možnih smereh. Kar poudarjam, je srečanje mladostnika s konkretno stvarnostjo, da se lahko konkretno vključi vanjo kot preizkušen in nabrušen politični subjekt.

Rafael me je očaral s pretanjenim občutkom za posameznika in skupnost. Kot tujec je pravzaprav bolj spoštoval slovenski prostor, kot smo ga zmožni sami. Govoril mi je o najfinejših podrobnostih, ki jih je opazil in iz katerih je bral dušo slovenstva bolje, kot bi jo zmogel sam. Malce sem se počutil ponižanega, ampak če sem bil s sabo iskren, me je Rafael poviševal, da ne rečem poveličeval.

Rafael je videl najboljše v nas. Videl je tudi najslabše, tega ni prikrival … videl je izzive in probleme, ampak njegov širok nasmeh je vabil na plano neslutene potenciale. Vabil je vse, kar tiči onstran strahov. Želel si je, da bi bili uspešni in srečni. Vzklik »Zavist!« bi njegov nasmeh nevtraliziral v trenutku, kajti Rafael je doživel Slovence kot radodarne, solidarne, družabne, dobronamerne, veseljaške, radožive … odločil se je opaziti to plat de facto slovenstva in ji dati energijo. Lahko bi poudaril zavist, a se je raje oziral k opolnomočanju drug drugega, natanko tako, kot je to počel festival DIFFRNT.

Rafaelove zgodbe o podrobnostih za zaprtimi vrati so mi odprle oči, da sem pozoren nanje v vseh kontekstih. Opazim utrujenega natakarja in mu ponudim pijačo. Kot mi je drug utrujen natakar dan prej nesebično ponudil pijačo, ker sem na oseben način poklepetal z njim. Rafael je nekdo, ki spoštuje slehernega človeka, pa naj si svet misli o njem, kar si hoče. Takšen odnos je temeljno vezivo vsake ekonomije, vsake skupnosti, zato sem svoj nastop zaključil z besedami: »Bodimo vsi kot Rafael!«

Rafael me je spremenil, ker si ga nisem izbral. Usoda si je izbrala najino srečanje. Jaz sem moral samo prisluhniti in objeti naučeno. V tem ni nasilja, ni izumetničenosti. Ta celoten članek je poziv k integriteti in tako je prav razumeti, če ponovim, moj zaključni poziv: “Bodimo vsi kot Rafael!”